Kaj pa po smrti?

Slika: Daderot / Wikimedia Commons

Po spremembah Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti žare s pepelom pokojnika še naprej ni dovoljeno hraniti doma. Glede na to, da gre za same anorganske snovi, bi bila tovrstna praksa sporna le moral(istič)no: RKC, npr., ima že do same upepelitve izrazito nenaklonjen odnos.

Drugod so bolj ustvarjalni: vsi poznamo prizore iz ameriških filmov z babičino žaro na polici, uveljavljajo pa se tudi druge (in drage) oblike, na primer pretvorba ostankov pokojnika v prstan, izdelava vinilk in ognjemetov ... Pri nas te tržne niše še nismo odkrili, se pa spreminjajo pogrebi, ki jih lahko z Žal spremljamo kar preko live streama.

Upepelitev naj bi bla okolju bolj prijazna od klasičnega pokopa, a se vseeno ob procesu sprošča veliko ogljikovega dioksida, ker so trupla v krstah, pa zraven skurimo tudi veliko lesa. Za sam vžig je to popolnoma nepotrebno in zdi se, da spet služi zgolj moralistični funkciji: brez ličnih krst bi kurjenje človeških ostankov pač preveč spominjalo na eno najtemnejših obdobij v evropski zgodovini. V svetu obstajajo že najrazličnejše "eko" rešitve, ki pa porajajo predvsem vprašanje, kdo so tisti, ki si jih lahko privoščijo ...