Ime časa: 9/11

Ko čas obstane, je to znak nekega Dogodka, izrekljivega le z imenom časa, ko se je zgodil, dogodka, ki se ponavlja vedno, ko se nanj sklicujemo. 9/11 je tak znak.

Monopol nad interpretacijo 9/11 ima morala, ki terorizem vidi kot ultimativno grožnjo zahodnjaški omiki. A moralni zakon je za razliko od etičnega v svoji končni instanci podrejen principu ugodja. Kaj pa če 9/11 ukrademo morali in ga prepustimo e(ste)tiki?

Zlitje nasilja in umetnosti opazujemo že od začetkov performansa, razlogi pa so v umetniškem vztrajanju po avtentični, neposredovani izkušnji, v, Žižek pravi, "strasti do realnega." Dodaja, da cilj teroristov "ni bil povzročiti materialno škodo, temveč jim je šlo za spektakularne učinke." Umetnost v svoji čisti spektakelski funkciji torej, brez balasta rezprezentacije.

Nekomu, ki je pripravljen umreti in ubijati zaradi dolžnosti, ki mu jo nalaga nek nam tuj vrednotni ustroj, ne gre odrekati človeškega dostojanstva, ampak si moramo priznati, da nepripravljenost popuščati glede svoje želje neizmerno fascinira. Le tako bomo lahko prepoznali, da v zahodni družbi, utemeljeni na odpovedih, svoj lasten potencial upora simbolnemu nasilju družbe mirimo z zgroženostjo nad pošastnimi dejanji, uperjenimi proti posamezniku.