Filozofski abecedarij: ŽALOVANJE

Slika: ljudje.si

Žalujemo v sedanjosti, a vselej za nazaj, oziraje se za nečem, kar je minilo, ali za nekom preminulim. Če gre za nekaj, kar obžalujemo, da smo storili, zgrešili ali zamudili, je hitro jasno, da v resnici ne gre za stvar samo, marveč za nas. Pri žalovanju ob smrti drugega ni nič drugače.

Večji, kot so občutki krivde ali obžalovanja našega odnosa do te osebe, ko je bila še živa, večja je potreba po uprizoritvi. Če temu dodamo še računico prihodnosti ali zapuščine, pa potreba po uprizarjanju žalovanja še naraste. Žalovanje je namenjeno predvsem razjasnjevanju lastnega odnosa s preminulim in je torej nekaj, kar bi od nas namesto družbene angažirane igre žalovanja od nas moralo zahtevati samoto.

Glavno pravilo, ki se dotika žalovanja, je prepoved obrekovanja: o mrtvih nič slabega. Toda nihče nam nikoli ne razloži, zakaj je tako. Najslabše je iz mrtvih ustvarjati malike, ki se bodo nekega jutra, za katerega niti ni nujno, da bi bilo krvavo, preprosto razbili.