Filozofski abecedarij: POJEM

Slika: ljudje.si

Nenavaden običaj zadnjega obroka pred usmrtitvijo se je skozi nakopičena obdobja obdržal kot moralna vest družbe ali relikt poslednje pogostitve. Čeprav je prevedeljiv v institucionaliziran poslednji užitek, ga je produktivneje razumeti skozi življensko vodilo sem to, kar jem, saj hrana ni zgolj vir telesne vitalnosti, temveč se tiče posameznikovega bistva. 

A kaj vse je potrebno postoriti, da pojém obed? Ni dovolj ugriz, četudi po nuji jedačo sprva prežvečimo, saj drugače hitro izgubimo tek. Ker tako še ne pojém ničesar, saj zgolj razločim pripravljeno hrano od prežvečene, pričnem nastalo gmoto požirati. Nabran material moram nato razgraditi in mu spremeniti konsistenco, ki jo izločeno darujem ali potrošim za druge namene. Jed končam z razglasitvijo (ne)zadovoljstva, s katerim surovemu mrcvarjenju zrezka podam smisel. 

Za to, da nekaj pojém, je tako potreben napor pójma. V zglobu povnanjanja bogastva glasu in ponotranjenja hrane v prazen želodec dobimo pójem kot tak, okus Dasein.