Filozofski abecedarij: NIČ

Slika: ljudje.si

Nič. Nemara bi bilo dovolj, če bi ta zapis ostal pri tem. Nuja, da o niču vedno povemo še kaj, nam nakazuje prvo temeljno lastnost niča: da ga zapolnimo z nečim, saj nam je njegova bližina neznosna. 

No, če je že treba kaj reči o niču, potem recimo tako: stari Grki niso poznali pojma niča, saj so štetje začeli z α (alfa), nasprotje "biti" pa so izrekali skozi zanikanje (kot "ne-bit"). Matematično se nič pritihotapi v evropski svet šele z arabsko algebro, ko pa Evropejci prevzamejo arabske številke, arabski svet prevzame indijske. Filozofsko gledano pa se pojem niča uveljavi s krščanstvom, še zlasti skozi idejo o creatio ex nihilo, o božjem stvarjenju sveta iz niča, v katerega svetu vedno znova grozi, da se bo povrnil. 

Ampak tako kot se je konec sveta vselej že zgodil, tako je tudi njegov nastanek nekaj, kar moramo vedno znova znati ne samo misliti, pač pa tudi prakticirati, kajti konec koncev sta mišljenje in delovanje eno in isto: umetnost ustvarjanja iz niča, za nič, v nič.