FIlozofski abecedarij: ČAS

Slika: ljudje.si

Začnimo s klasičnim izgovorom: če bi imeli več časa, bi bil pričujoči zapis boljši, če bi imeli več prostora, pa daljši. Toda ker konec koncev vedno zmanjkuje tako časa kot prostora, se bo treba pač zadovoljiti s tem, kar je implicirano v prvem stavku: čas je kvaliteta, prostor kvantiteta. 

Vsekakor je mogoče tudi čas kvantificirati, na primer tako, da ga štejemo, ampak potem iz časa naredimo točkovno premico, s čimer izgubimo prav čas, ki ga reduciramo na prostor. Prostor je, skratka, izguba časa, tako da se raje vrnimo nazaj na izhodišče: s časom pridobivamo na kvaliteti, s prostorom na kvantiteti. 

V zadnji instanci pa vsekakor drži, da pri obeh ne gre za nič drugega kot zgolj za dve plati istega kovanca, ki edini nekaj šteje: svet – svet, ki je na sebi čas, za sebe pa prostor. V tem oziru imamo z drugimi skupen svet samo toliko, kolikor si delimo isti čas in prostor. Vsekakor pa je tako vedno znova treba znati, vsaj kdaj pa kdaj, drugemu dati čas, da si vzame prostor zase.