Erdogan ne more več čakati

Slika: Carlos Latuff / Wikimedia Commons

Predčasne volitve kot politični manever niso nič novega. Samo lani sta se jih npr. poslužila britanska premierka Theresa May in japonski premier Shinto Abe. May je slavila na volitvah, a izgubila parlamentarno večino in je morala oblikovati manjšinsko vlado. S klici po nujni enotnosti in z grožnjo narodnega sovražnika (namesto EU je bila to Severna Koreja) je volivce nagovarjal tudi Abe, a njemu se je tveganje obrestovalo: obdržal je parlamentarno "supervečino". 

Kako bo ta poteza zaznamovala pot Mira Cerarja in njegove SMC, bo jasno kmalu, ta teden pa so oči političnih analitikov usmerjene v Turčijo. Tam je namreč Erdogan, ki je lansko leto na referendumu izsilil preoblikovanje parlamentarnega v predsedniški sistem, skoraj leto in pol pred rednimi prav tako napovedal predčasne volitve. Turški predsednik že dolgo razkazuje mišice, ko zapira novinarje in odpušča univerzitetne profesorje, a očitno je še vedno lačen moči - če zmaga na junijskih volitvah, bo dobil še bistveno več pooblastil.