Dopolnilni pouk za predsednika

Slika: DonkeyHotey / Wikimedia Commons

Kontroverzno šušljanje o Rusiji spremlja Donalda Trumpa že od kaotične kampanje in prvih mesecev predsedovanja. Začelo se je z odmevno e-pošto, ki je zbudila sume o ruskem vpletanju v same volitve in se preko dolge časovnice očitkov ter Trumpovega dobrega, a hkrati neobstoječega odnosa s Putinom ustavilo pri razkritju tajnih podatkov ruskemu zunanjemu ministru Lavrovu.

Bela hiša, ki je afero najprej zanikala, po Trumpovih tvitih njegova dejanja zdaj brani kot “povsem primerna”. Poteza resda ni nezakonita, saj ima kot predsednik pooblastila za preklic tajnosti podatkov, vsekakor pa ni “povsem primerna”. Eni bi rekli, da zaradi občutljive narave informacij o terorizmu in ogroženosti izraelskih obveščevalnih služb, ki naj bi jim bile vir, drugi zaradi načina njihovega posredovanja, tretji zato, ker niso namenjene transparentnosti do civilne družbe, pač pa političnim in ekonomskim interesom.

Nam se zdi predvsem ironično, da je 45. ameriški predsednik gradil svojo kampanjo in javno podobo prav na vprašanjih nacionalne varnosti, saj se postavlja vprašanje, ali morda največje grožnje ne predstavlja kar on sam.