Domači net in potrošniške pravice

V informacijski dobi dostop do internetna jemljemo kot nekaj samoumevnega. Kaj pa kvaliteto povezave?

Z uvedbo mobilnega domačega interneta se uporabniki srečujemo z novo težavo: hitrost in obstoj povezave sta odvisna od števila naprav, ki se na LTE omrežje priključijo preko posamezne bazne postaje. Tako Janez s periferije do interneta dostopa z relativno dobro in konstantno povezavo, medtem ko je Metka sredi Ljubljane odvisna od dnevnih nihanj, med vikendi pa se lahko zaradi navala za spodobno spletno izkušnjo obriše pod nosom, saj je dostop občasno popolnoma onemogočen.

Ponudniki sicer nudijo možnost tridnevnega preizkusa, vendar se s številom novih odjemalcev kakovost povezave slabša, pod vprašajem pa je tudi oglaševanje najvišje hitrosti, ki je večina naprav še zdaleč ne doseže.

Finska je kot prva država na svetu naredila dostop do interneta za pravico posameznika, s Španijo pa sta na primer omejili minimalno hitrost povezave na 1 Mbps. Bo tudi pri nas kdaj ponudnik dolžan neprekinjeno nuditi storitev, za katero neprekinjeno prejema plačilo?