Če je to uspeh, se potrudimo, da nam spodleti!

Slika: Daniel Pink / flickr

Individualistične in narcisistične vrednote, s katerimi nas kapitalizem oropa politične subjektivitete in interpelira v potrošnike, uspeh definirajo kot bogastvo in slavo. Dosegljiv naj bi bil vsakomur, ki je pripravljen garati, povzročal pa naj bi - srečo.

A izkaže se, da pot k sreči celo za ameriške moške ni karierna. Konstituirajo jo namreč tiste stvari, ki se jim v veri, da sreča pride z uspehi, dnevno odpovedujemo. Bolj kot smo ambiciozni v boju za svojo različico predpisane matrice dobrega življenja, bolj se nam samo življenje izmika. Sreča je tako vedno le obljuba, utemeljena na odpovedi užitku. Podobno kot nebesa nas čaka v skrivnostni prihodnosti, o kateri je nespodobno spraševati, in ki predpostavlja depresivno sedanjost.

Ironično pa bi nas lahko osrečila že odpoved resigniranosti in cinizmu nad situacijo, pa tudi dolgočasnemu uspehu. Sreča so namreč drugi ljudje - tisti, ki še zmorejo verjeti v karkoli drugega kot v tržno logiko, in jih zmerjamo z idealisti, še toliko bolj.