Čas brezčasja

Slika: Evan / flickr

Ljudje merimo čas že od prvih civilizacij, a šele v srednjem veku, ko se je mehanska ura pojavila na cerkvenem zvonu, žepna ura pa v jopiču trgovca, se je pričelo tekmovati za lastništvo nad časom. Če so ljudje sprva čas merili za potrebe kmetovanja, se je z razvojem železnice, birokracije in natančnejših metod merjenja časa vzpostavil skupen standarden čas, ki je prispeval k vse bolj upravljani in urejeni družbi, vendar za ceno popačenega časovnega izkustva.

S tehnološkim razvojem prevoznih sredstev, ki so ''skrajšala'' razdalje, se je sčasoma oblikovalo dojemanje časa kot dobrine, s katero lahko racionalno upravljamo, jo trošimo, prihranimo, iščemo ali izgubimo.

Ker danes ljudje in informacije potujemo z vratolomnimi hitrostmi, ni nič čudnega, da imamo občutek, da se bo naš čas vsak čas iztekel, čeprav nas muči dolgočasje. Najboljši izstop iz te privilegirane zagate je predaja ljudem, ki nam čas krajšajo, in prizadevanju, ki drugim omogoča, da jih čas ne prehiti.