"A smo mi tud not padl?"

Slika: Mark Rain / flickr

Zgodbe o koncu sveta, tako kot miti o njegovem začetku, niso nič novega, vendar pa je vse večjo priljubljenost različnih apokaliptičnih scenarijev težko spregledati. Tehnologija omogoča njihov sofisticiran prikaz na filmskem platnu, v takšni in drugačni obliki jih srečujemo tudi drugod.

Fascinacija nad poigravanjem z idejo sodnega dne ne bi smela biti presenečenje ob predpostavki, da je "Armageddon" naša tiha želja, njen cilj pa ravno to, da se ne uresniči. Če pa smo vseeno bolj papeški od papeža in njene variacije vzamemo zares, se ne moremo izogniti vprašanju: kam pobegniti? Na Jupiter najbrž ne. Tudi Venera ni preveč obetavna. Mars? Niti ne. Se je namesto v nebo bolje ozreti proti lastni kleti?

Kaj pa če bi omenjene fantazije prepoznali kot prevod zagat lastnega družbenega sistema? In kaj če bi na slednje odgovorili drugače kot z (nedvomno lažje obvladljivo) projekcijo v zunanji svet? To nas sicer res vrne na začetek, toda ali pridemo kam drugam, če bežimo pred nečim, kar vselej beži skupaj z nami?