Agrument

Dnevno zaradi partnerskega nasilja ali nasilja v družini umre 137 žensk. Čeprav so ženske globalno gledano manjkrat žrtve umora, pa so kar v 82 % tiste, ki umrejo pod roko intimnega partnerja, v 64 % primerov pa jih ubije družinski član.

Številke v Evropi so glede na svetovno povprečje še kar "dobre", a kljub temu npr. v Latviji zaradi femicida umre vsaka 100 000 ženska, v Španiji pa je junija umrla tisoča žrtev od začetka štetja l. 2003.

V Sloveniji je lani zaradi femicida umrlo 7 od 8 ženskih žrtev umora, leta 2018 15 od 19, 2017 pa 10 od14. Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini niso obnovili že 5 let, kar je precej zgovoren podatek o pomembnosti teme. Španci so za preprečevanje femicida uvedli številne mehanizme, z njim pa se borijo tudi z rednimi poročanji na nacionalni TV.

Žal je femicid v Sloveniji politično in družbeno neznan ter nepomemben pojem. V družbi, ki še vedno objektivizira ženske in jih krivi za stanje v družini, pač ni pričakovati drugega. 

Kdaj ste nazadnje srečali kakšnega sindikalista? Danes ogrožena vrsta je nekdaj zasedala zavidljivo mesto v prehranjevalni piramidi političnih, kapitalističnih in celo kriminalnih organizacij. Skupaj z njimi ne izginjajo le sindikalni izleti in zabave, ampak tudi prizorišče političnega boja za delavske pravice.

Sodobni internetni kapitalizem uničuje naravni habitat sindikalistk in sindikalistov, k izumiranju skupnih delovnih prostorov pa svoj delež pridamo sami s svojo participacijo v ekonomiji udobja. Razveščinjeni (ne)zaposleni pri podjetjih kot so ehrana LIVE, Wolt, Uber, Lyft, idr. velikokrat sploh ne poznajo svojih sodelavcev, brez sodelavcev pa ni sindikalnega organiziranja.

Neprijazne delovne razmere so velikokrat povod za najbolj radikalne oblike delavskega organiziranja. Ne glede na uspešno organiziranje sindikatov na Norveškem in Japonskem, se podjetja raje oklepajo izkoriščevalskih praks, kot da bi v skladu z ideologijo, ki nam jo prodajajo, spremenila svoje poslovne modele.

Panika in z njo povezani ksenofobni izpadi, ki spremljajo izbruh koronavirusa, se morda širijo hitreje kot virus sam. Prebivalci Kanade in Avstralije, ki so azijskega rodu, se soočajo z rasističnimi incidenti, podobno je tudi v Evropi: ponekod v Italiji starši ne pošiljajo otrok v šolo, če imajo sošolce kitajskih korenin, v Parizu azijskim restavracijam naglo upada promet, v Budimpešti pa so vietnamske trgovine na vrata obesile znake z napisom ''Mi smo Vietnamci''. 

Olje na ogenj uspešno prilivajo tudi mediji z razlagami, da je za izbruh virusa kriva kitajska kultura (drugačni higienski standardi in ''čudna hrana'', ki jo tam jedo). 

Podobne reakcije so z Zahoda, kjer je bacilofobija del kolonialistične zapuščine, prihajale tudi ob drugih epidemijah: ptičji gripi, eboli in virusu HIV. Raziskave potrjujejo, da nas strah pred bacili dela ksenofobne, a ne pozabimo, da se zaradi ksenofobije "tujih bolezni" tudi bolj bojimo in jih obravnavamo drugače. Slovenija žal ni nobena izjema.

Avgusta 2019 je desni populist Salvini zakuhal politično krizo v Italiji. Salvini je bil zaradi visoke popularnosti prepričan, da mu bodo predčasne volitve prinesle boljši izkupiček, ljudstvu pa je zagotovil, da bo tako lažje izpolnil svoje obljube. Izsilil je odstop premiera Conteja, javnost in politika pa sta se v naslednjih mesecih ukvarjali z reševanjem politične krize in sestavljanjem nove koalicije. 

Pred dnevi je odstopil premier Šarec, ki je zajamral, da ima premalo moči in poklical populus, da mu na predčasnih volitvah nameni več glasov, ker bo le tako lahko izpolnil potrebne reforme.

Medtem ko vsi seštevamo glasove in čakamo na odločitev insta predsednika, so poslanci gladko zavrnili ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Tudi na področju stanovanjske problematike ni bilo storjenega nič, da o (ne)naslavljanju okoljskih problemov, žici na meji in utapljanju beguncev v Kolpi ali pošiljanju ljudi nazaj v eritrejsko diktaturo niti ne govorimo.

Veliko besed za malo dejanj!

Microsoft, IBM in ostali tehnološki giganti so se prejšnji teden v Davosu zavzeli za regulacijo tehnologije prepoznavanja obrazov. Čeprav se morda njihova pozicija sprva zdi presenetljiva, mogoče celo v nasprotju z interesi industrije, se korporacije s takšno regulacijo borijo proti prepovedi tehnologije in širšim spremembam lastnega poslovnega modela.  

Tehnologija za prepoznavanje obrazov je le vrh ledene gore tehnologij za identifikacijo, ki vse bolj neizogibno sestavljajo družbo nadzora. V njenem centru so zbiranje, analiza in trgovanje z osebnimi podatki, ki bi jih za potrebe zaščite zasebnosti podatkov dejansko morali regulirati. Tehnološka podjetja hočejo na vsak način preprečiti prav zakonsko ureditev in zaščito osebnih podatkov, zato želijo sodelovati pri regulaciji, da jo lahko zagotovijo pod svojimi pogoji. Ti pogoji pa v ospredje najbrž ne postavljajo človekovih pravic in problema masovnega nadzora. 

Bati se je treba korporacij, ki se postavljajo v vlogo vlad!