Vstani, po 22. marcu bo prepozno!

Medtem ko je velik del liberalnega in progresivnega prostora v volilno kampanjo vstopil precej zaspano, je desni propagandni stroj v polnem pogonu. Eden jasnejših pokazateljev trenda je krepitev SDS-a – samo lani naj bi se podmladku pridružilo vsaj 800 novih članov, skupno pa jih imajo že približno 3000. Stranki tako uspeva pomladitev, s čimer razbija stereotipe, da gre predvsem za politični projekt “boomerjev”. In prav mladi bodo, kot kaže, odigrali ključno vlogo na terenu: s kampanjskimi kombiji krožijo po Sloveniji in snemajo mobilne podkaste, hkrati pa na stojnicah mimoidočim merijo pritisk in ponujajo privlačno perspektivo, v kateri naj bi bila njihova opcija zdravilo za vse tegobe naše družbe.

Podpira jo razvejan in nenehno rastoč alternativni medijski ekosistem. Ta sega od klasičnih medijev, kjer strankarsko linijo narekujejo Nova24, Demokracija in Planet TV – ki pod madžarskim lastništvom in uredništvom Uroša Urbanije objektivnosti niti ne hlini več – do trume strankarskih vojščakov, trolov, vplivnežev, kvaziintelektualcev, psevdomedijev in paraorganizacij. Čustveno manipulativni vertikalni videi Zale Klopčič in njenih klonov kažejo, kako uspešno se je desnica prilagodila novemu formatu na družbenih omrežjih. Strankarskih podkastov se praktično ne da prešteti. Osvojili pa so tudi generiranje umetnointeligenčnih posnetkov, ki z odkrito nestrpnostjo presegajo meje sprejemljivega. Nagovor ni prefinjen, je pa učinkovit – prav zaradi svoje vseprisotnosti na platformah, kot je TikTok, kjer se zadržuje veliko neodločenih in novih volivcev.

Isti narativi se kot odmev širijo tudi izven formalnih strankarskih struktur. Zadnje čase se to dogaja predvsem z vse večjo množico podkastov – od že uveljavljenih do novih, ki očitno nastajajo predvsem kot platforma za desne politike in kapitalistične glasnike. Lajtmotiv tega zborčka priročnih idiotov so že prežvečene neoliberalne zablode: davki dušijo podjetništvo, država je prevelika, kapital je plašen in zaradi obremenitev beži drugam – letos predvsem na Hrvaško, kjer naj bi se cedila med in mleko.

Širši krog akterjev v kampanji zajema še kmečka in gospodarska združenja, zdravniški lobi, policijski sindikat, ki podobno kot gasilci napoveduje stavko, ter Katoliško cerkev, ki po referendumski vaji preverja, kako daleč lahko gre. Vsak od teh glasov na videz deluje v svojem polju, skupaj pa delujejo kot deli istega mehanizma, srhljivo skladnega z SDS-ovim sloganom “Vstani Slovenija”. To ni naključje, temveč rezultat organizacije in jasnega cilja. Volitve se ne odločajo s teoretičnimi razpravami in lepše zapisanimi argumenti, temveč z zmožnostjo mobilizacije – kdo si vzame čas in prepriča prijatelje, družino, znance in sosede ter nenazadnje splošno javnost.

A vendarle – 22. marca bo glas vsakega strankarskega prepričanca štel natanko toliko kot glas nekoga, ki danes še vedno okleva. Enako velja za vsakega podjetnika, ki verjame pravljicam o davčni katastrofi, in za vsako delavko, utrujeno od razočaranj in neoliberalnih politik desnice, ki bi ji jemala in dajala peščici najbogatejših.

Če oni že mesece sistematično gradijo terensko mrežo, medijski okvir in občutek zagona, si mi v teh tednih težko privoščimo razdrobljenost ali pasivnost. Razlike na levi obstajajo, a brez minimalne usklajenosti vodijo predvsem v izgubljene glasove. Do volitev je še nekaj časa – dovolj za pogovore. Zato pokliči prijatelja, ki pravi, da nima “idealne” izbire, in ga spomni, da popolnost ni pogoj za udeležbo. Povej staršem, da niso “vsi isti” in da razlike med programi pomenijo tudi razlike v posledicah. Spomni kolegico, ki je naveličana politike, da je prav utrujenost najlažje izkoristiti. Na koncu bodo šteli prav njihovi glasovi.