Nadzor terja upor

Rdeča nit skoraj vseh izpostavljenih projektov in zanimivosti v februarski ediciji Občasnika so podatki, ta temeljna valuta sodobne ekonomije upravljanja s pozornostjo, s pomočjo katere kapital dodatno bogati, oblast se krepi, mi pa postajamo vedno ranljivejši_e.* Vsakdo, ki se danes giba po spletu, je dvojno ogrožen: na eni strani kot potrošnik, na drugi kot avtonomen politični subjekt oz. posameznik.

Bolj kot nas oglasi personalizirano naciljajo ob spremljanju naših kompleksnih spletnih poti (vsakemu uporabniku Facebooka denimo sledi tisoče podjetij), verjetneje je, da bomo v ravno pravem trenutku zagledali izdelek ali storitev, ki bosta nagovorila neko našo željo. Zapravili bomo denar in že v naslednjem hipu zasledovali novo – z željami je pač tako, da je trenutek njihove izpolnitve hkrati tudi že moment njihovega konca. Pošiljka se kaj hitro sprevrže v kup odpadne embalaže. Kot ne nakupujemo, da bi stvari posedovali ali uporabljali, tudi ne brskamo po Netflixu, da bi serije ali filme dejansko gledali, ne polnimo map na računalniku z e- in avdioknjigami, da bi jih prebirali oziroma poslušali, ne povlečemo osebe v desno na Tinderju, da bi z njo dejansko vzpostavili stik. Užitek se izčrpa že pred tem, saj se ne nahaja v konzumaciji, ampak v trošenju – denarja, časa in, uganili ste, podatkov (oziroma, kot opozarjajo Ekologi brez meja, odpadkov).

Seveda se kot potrošnice že iz analognejših časov lovimo v zanko vedno neizpolnjene želje, za obljubo izpolnitve katere drago plačujemo v zgoraj omenjenih valutah, in tudi kot politični subjekti smo od zmeraj tarče oblastniške tendence po nadzoru. Kot danes za izogibanje reklamam nista več dovolj zaviralec oglasov v obliki rumene nalepke na poštnem nabiralniku, saj nas te bombardirajo na vsakem koraku po javnem prostoru, ali na računalnik nameščena aplikacija, ki blokira oglase, je skorajda nemogoče ostati anonimna in skrita tudi pred represivnimi organi.

Družbeni pogodbi navkljub se je v digitalni dobi popolnoma izgubila domneva nedolžnosti, pravzaprav bi lahko rekle, da velja samo še za tiste, ki se odpovedujejo dvem osnovnim pravicam; pravici do anonimnosti in tisti do zasebnosti. V trenutku, ko jih zahtevamo, smo že sumljive: kot banka predpostavlja, da si jo prišla oropat, če imaš zakrit obraz, je tudi v delovanju represivnih organov skrita navidez naivna, v resnici pa totalitarna pozicija, češ, če niste storile ničesar narobe, se vam res ni treba umikati nadzoru. Vsebuje jo tudi akt o umetni inteligenci.

Zelo pomembno je, da imamo kontrolo nad podatki, ki jih posredujemo v splet, pa tudi, da niti v digitalnem niti v fizičnem okolju nismo tarče neupravičenega nadzora. Tehnološki giganti in represivni organi nikoli ne bodo prostovoljno pogledaali stran, zato se moramo za pravice aktivno boriti. Tudi z bolj partizanskimi tehnikami – na Aksiomini konferenci se konec meseca npr. sprašujemo, kaj bi se zgodilo, če bi strateško lagali oz. algoritmom pustili, da naše lažne in manipulativne podatke pretvorijo v informacije o svetu, v kakršnem bi radi živeli mi.

* V besedilu uporabljene slovnične oblike se enakovredno nanašajo na vse spolne identitete.