Hinavščina

Ob padcu Sovjetske zveze leta 1989 je Francis Fukuyama napovedal znameniti “konec zgodovine”. Liberalna demokracija naj bi v spregi z globalnim kapitalizmom kot ekonomsko in etično superiorna družbena ureditev človeštvu vladala za vedno.

Kako naivna je bila ta teza, postaja še posebej jasno v zadnjih letih, ko se zdi, da kolesja zgodovine ponovno meljejo s polno paro in da se bo overtonovo okno razpočilo. Vse bolj jasno je, da se obdobje prevlade liberalizma postopoma izteka in da sistem vse težje vzdržuje številne fasade, ki prekrivajo njegovo gnilo jedro.

Iztekajoče se leto si lahko tako zapomnimo tudi kot leto liberalne hinavščine, ki ni razkrila le, da je cesar popolnoma gol, ampak tudi, da se tega zaveda in sploh ne sramuje. Verjetno najbolj očiten primer osupljive dvoličnosti Zahoda je odnos do genocida v Gazi. Ta se je še posebej razgalil ob odzivu na nalog za prijetje Netanjahuja, ki ga je novembra izdalo Mednarodno kazensko sodišče – institucija, ki jo je sicer vzpostavil Zahod sam, a očitno res zgolj za “Afriko in suroveže, kot je Putin”.

Kontrast med odzivi na leta 2022 izdano tiralico za Putina in tokratno za Netanjahuja ni nikjer bolj očiten kot v Franciji, zibelki razsvetljenstva in svobodnjaštva. Tam glavni evropski liberalec Macron z imenovanjem že drugega desnega premiera demonstrira, da se liberalizem v krizi vedno raje pajdaši s fašizmom, kot da bi popustil levici, pa čeprav je ta zmagala na volitvah.

V Nemčiji se hinavščina kaže skozi ekonomsko politiko. Če so bili Nemci tisti, ki so v času velike finančne krize po letu 2008 od evropskega juga najbolj neusmiljeno zahtevali brutalne varčevalne ukrepe, ki so na kolena med drugim spravili Grčijo, so zdaj, ko so se sami znašli v godlji, brezsramno obrnili ploščo.

Tovrstnih primerov je bilo letos še mnogo. Lahko govorimo tudi o Bidnovi pomilostitvi sina Hunterja ali Golobovem odnosu do policije. Oba sta imela pred volitvami polna usta vladavine prava, ko pa je pravna država potrkala na njuna vrata, sta reagirala povsem enako kot Trump ali Janša – le z bolj prefinjeno retoriko.

Neskladja med ideološkimi imperativi in politično prakso ljudje seveda opazijo ter začutijo. Po principu “raje volim iskrenega lopova kot policistko, ki laže,” se zato vse večkrat odločajo za avtoritarne populiste, ki zavračajo liberalne vrednote in načrtno spodkopavajo institucije. Fukuyama se je motil – linearni napredek človeštva ni samodejno zagotovljen. Bolj prav je imela Rosa Luxemburg, ko je govorila o dveh možnih vizijah prihodnosti. Liberalne demokracije z razlogom ne vključuje nobena od njiju.

* V besedilu uporabljene slovnične oblike se enakovredno nanašajo na vse spolne identitete.