EU bi pregledovala tvoja sporočila

Želja po nadzoru zasebne komunikacije ni nova. Evropska komisija je takšno regulacijo skušala sprejeti že leta 2022, a je bila v Evropskem parlamentu zavrnjena. Žal neuspeh nadaljnjih poizkusov ni ustavil, saj je zakonodajo v različnih oblikah poskušalo obuditi več držav članic, med drugim tudi Madžarska in Belgija. Aktualni predlog prihaja iz Danske, a tako kot prejšnji tudi ta ne odpravlja kritik in težav, prisotnih vse od prve različice.

Že od samega začetka se nam uredbo, slikovito poimenovano CSAR oz. Child Sexual Abuse Regulation, prodaja pod pretvezo boja proti spolni zlorabi otrok na spletu. Cilju seveda ni mogoče oporekati, a množično skeniranje in analiziranje naših sporočil ne bo koristilo nikomur – še najmanj žrtvam. To je jasno resnično širokemu spektru posameznikov* in organizacij, od levih in desnih politikov, do raziskovalcev, tehnologov, aktivistov in podjetij, ki nasprotujejo predlogu.

Kaj se torej skriva v uredbi in zakaj je nujno, da jo zavrnemo?

Grob poseg v zasebnost. Predlog prinaša nedopusten nadzor nad zasebno komunikacijo. Pregledovanje čisto vseh digitalnih sporočil lahko primerjamo z namestitvijo kamere v vsako sobo vsakega stanovanja. Da gre za neproporcionalen ukrep, je večkrat odločilo že Sodišče EU.

Slabo delujoča tehnologija. Novi ukrepi bi se izvajali z orodji za avtomatizirano prepoznavanje otroške pornografije, ki temeljijo na umetni inteligenci. Ker ta ne razume konteksta, bi kot sporne označevala tudi povsem nedolžne fotografije. Že tako preobremenjeni policisti se bodo namesto preiskovanja resničnih zločinov zdaj ukvarjali še z družinskimi slikami otrok na plaži.

Konec enkripcije. Uredba zapoveduje tudi pregledovanje šifrirane komunikacije. To je mogoče le s tehnologijo, ki prebira sporočila, še preden jih pošlješ – s programsko opremo, kakršno avtoritarni režimi, med njimi Orbánov in Vučićev, že uporabljajo za nadzor nad novinarji, aktivisti in kritiki. Zagovorniki predloga želijo na naše telefone namestiti vohunsko opremo, kar pomeni, da bodo naše naprave manj varne, naša zasebnost pa bolj na udaru.

Težnje po nadzoru prihajajo s strani Evropske komisije, ki jo vodi Ursula von der Leyen. Ironično je, da sama v več zadevah (recimo Pfizer in Mercosur), kjer obstaja utemeljen javni interes, ne želi razkriti svojih sporočil. Komisija bi torej s ciljem preprečevanja potencialnih zločinov brala naša zasebna sporočila, sama pa se ni pripravljena podvreči enakemu nadzoru. Tako kot vsi prejšnji tudi danski predlog namreč predvideva izjemo za državne funkcionarje ter vojaške in nacionalnovarnostne namene.

Zasebnost je ključna – za politično organiziranje, zaščito žrtev nasilja, žvižgače, raziskovalne novinarje, poslovne dogovore in tudi za povsem vsakdanje življenje, od pogovorov med najstniki do spletnih šal. S posegi v naše naprave zato ne bomo nič bolj varni. Nasprotno, odprli bomo vrata vsakomur, ki želi dostopati do naših podatkov, naj bodo to avtoritarne vlade ali spletni prevaranti.

Ob množici argumentov je nedostojno in nesprejemljivo, da Slovenija pri tako pomembni temi še vedno ostaja vzdržana. Če se strinjaš, da je uredba nevarna, piši Ministrstvu za notranje zadeve in jih vprašaj, zakaj se še vedno ni sposobno postaviti proti težnjam po nadzoru.

* V besedilu uporabljene slovnične oblike se enakovredno nanašajo na vse spolne identitete.