Brez tišine do svobodne Palestine

Po enem letu genocida v Gazi moriji še vedno ni videti konca. Izrael je v napadih ubil več kot 42.000 ljudi, od tega 17.000 otrok. Če k temu prištejemo še Palestince*, ki so pod okupacijo umrli zaradi lakote ali popolnega uničenja zdravstvenega sistema, se ta številka povzpne krepko nad 100.000.

V ozadju pa se odvija še ena, pogosto prezrta bitka – bitka za prevlado v javnem mnenju. Izraelci s ciljema prelaganja odgovornosti za poboje in pridobivanja podpore za svoja zločinska dejanja bolj ali manj uspešno širijo propagandna sporočila, oporekanje pa hitro okličejo za antisemitizem. Pri tem jim izdatno pomagajo zahodni mediji, ki z različnimi jezikovnimi prijemi, izbiro virov, občasno pa kar z dejanskim širjenjem laži dehumanizirajo Palestince in legitimizirajo izraelsko agresijo.

Nekritično občinstvo lahko torej spremlja, kako so izraelske civiliste surovo umorili Hamasovi teroristi, medtem ko so Palestinci pač izgubili življenja zaradi eksplozij. Kdorkoli si drzne z vsaj malo empatije govoriti o Gazi, mora nemudoma obsoditi Hamas, medtem ko ima Izrael neomejeno pravico, “da se brani”. Palestinski teroristi obglavljajo dojenčke, izraelske rakete pa ne zadevajo šol, bolnišnic in begunskih taborišč, temveč vojaške objekte, polne orožja in skritih rovov.

A pristranskost medijev sega še precej globlje, saj je problematično že uokvirjanje zgodb. Tako lahko v številnih prispevkih zasledimo, da se v Gazi “odvija humanitarna katastrofa”. Gre za strategijo, ki Izrael opere krivde, saj takšna terminologija vojne zločine reducira na neizbežno dejanje brez jasnega povzročitelja. Uporaba pasivnega glasu zabriše odgovornost agresorja in omili resnično naravo nasilja, saj se zdi, kot da je Palestince doletela naravna nesreča, ne pa zavestna dejanja izraelskih oblasti.

Vseprisotno je tudi predstavljanje dogodkov skozi okvir “vojne” med Izraelom in Hamasom. V tovrstnem poročanju so dejanska razmerja moči zakrita, hkrati pa umanjka vsakršna kontekstualizacija in zgodovinska umestitev agresije. Trenutno stanje mediji tako predstavljajo izključno kot posledico napada 7. oktobra, desetletja kolonizacije, apartheida in etničnega čiščenja pa priročno izpuščajo.

Čeprav je pri nas medijsko poročanje nekoliko boljše kot v državah, ki bogatijo s prodajo orožja Izraelu ali v njem vidijo strateškega partnerja, pa lahko več mentalne oziroma jezikovne gimnastike opazimo pri politikih in drugih vplivnežih – tudi liberalno-progresivnih. Ti nenehno obsojajo “nasilje obeh strani” in omenjajo nedoločne “razmere v Gazi” ali pa imajo polna usta praznih besed. Tako tudi nedavno priznanje Palestine in Golobov sicer relativno oster govor v generalni skupščini OZN izzvenita v prazno, če Slovenija ne uvede sankcij in prekine diplomatskih stikov z Izraelom.

Zdaj, ko se stopnjujejo tudi izraelski teroristični napadi na Libanon, lahko v javnem diskurzu zasledimo enako retoriko – “izvajanje vojaških operacij” (kje smo to že slišali?), “bombardiranje Hezbolahovih borcev”, “natančno ciljanje tarč” in podobno. A že nekoliko bolj kritičen pogled nam razkrije, da Izrael brez vsakršnih posledic mori civiliste, uničuje infrastrukturo suverene države, napada pa celo pripadnike mirovnih sil ZN.

Zato je ključno, da kritično beremo medijske vsebine in iščemo neodvisne vire, hkrati pa glasneje kot kadarkoli prej zahtevamo ustavitev genocida in agresije ter kaznovanje odgovornih.

* V besedilu uporabljene slovnične oblike se enakovredno nanašajo na vse spolne identitete.