Čas žetve

Poletja je nepreklicno konec in mediji imajo kar naenkrat spet dovolj vsebin za vznemirljiv program. V šolah se je začel pouk, začela se je nova politična sezona, začele so se težave z vremenom. Poplave so nas zaenkrat sicer obšle, še huje kot lani pri nas pa pustošijo v naši neposredni soseščini.

Na političnem parketu smo spremljali* zaplete najprej v zvezi s kandidatom za evropskega komisarja, nato pa v zvezi s kandidatko za evropsko komisarko. Naposlušali smo se izgovorov, zakaj je vlada uresničila tako majhen delež koalicijske pogodbe, ter začudeno opazovali, kako je bila med pozabljeno stavko dvoživkarskega zdravniškega sindikata Fides prisiljena s koalicijsko pogodbo skladen predlog novega zakona o zdravstveni dejavnosti pripraviti kar civilna iniciativa Glas ljudstva.

V šolske klopi se je skupaj s šolarji vrnilo tudi nasilje. Trenutno še posebej zaostrene razmere med romskim in slovenskim prebivalstvom so na Dolenjskem eskalirale v napad odraslega moškega na romskega dečka v prostorih šole v Šentjerneju.

Vse naštete teme – katastrofične vremenske razmere, ki so posledica podnebnih sprememb, mačehovska skrb za skupno in javno dobro kot odmik od ključnega raison d'être politike ter nesposobnost in nemoč šolskega sistema, da bi zagotavljal enakost in vključenost vseh – imajo skupno značilnost, in sicer, temeljno jih določa presečnost oziroma intersekcijskost družbenega razreda, identitet in osebnih okoliščin. Vedno znova se namreč izkazuje, da v zaostrenih razmerah najkrajšo potegnejo tisti in tiste, ki so na slabšem že v izhodišču.

Lanske poplave so prizadele velik del države, a očitno je, da so se tisti fizični in pravni subjekti z več finančnega in socialnega kapitala pri odpravljanju posledic in terjanju pomoči bolje znašli. Že v osnovi so imeli privilegirano izhodišče (npr. imeli so prihranke, boljše zavarovanje, ker so lahko plačevali višjo premijo ipd.), po poplavah pa so se bili sposobni bolj suvereno spopasti tudi z birokratskimi zahtevami (dokazila za občine, zavarovalnice itd.) oziroma so zaradi boljšega dostopa do informacij (npr. bolj izobraženi in mlajši v primerjavi z manj izobraženimi in starejšimi) lahko izkoristili vso ponujeno pomoč.

Pri vprašanju zdravstva se neenakosti še bolj usodno vpisujejo v izkušnjo pacientov; ne le, da si tisti z več finančnega kapitala lahko privoščijo zasebno zdravljenje pri vrhunskih strokovnjakih, ki zanje nimajo časa v rednem delovnem času, tudi v okviru javnega zdravstva daljšo potegnejo tisti, ki se zaradi socialnih in drugih veščin ter družbenih vlog, v katere so socializirani, znajo bolje postaviti zase. Tako je npr. preživetje srčnega bolnika pogosto odvisno od tega, če bo pravočasno prišel na vrsto za poseg; v primeru, da gre za pripadnika višjega družbenega razreda, ki je zraven recimo še visoko izobražen, moškega spola in skladno s socialnimi pričakovanji glede na spol tudi asertiven, je to bistveno verjetneje, kot če je bolnica pripadnica nižjega sloja, ki je obenem recimo tudi manj izobražena in ženskega spola. Številne raziskave kažejo, da na kakovost zdravstvene obravnave poleg finančnega zaledja bistveno vplivajo tudi druge okoliščine; bolj kot seštevamo pacientove privilegije, boljše se mu piše – in obratno.

Šola je takoj za družino drugi prostor, v katerem bi morali skrbeti za izravnavanje sistemskih neenakosti in javno odpirati vprašanja deprivilegiranih manjšin onkraj sitnosti, ki jih njihovi inovativni načini preživetja povzročajo "civilnemu" prebivalstvu. Namesto tega ni niti strokovno niti finančno dovolj opremljena oziroma podprta za nič drugega kot gašenje požarov. Ne glede na pravice in progresivne vrednote, za katerimi naj bi kot evropska družba stali, se ne izkaže le, da so pripadnice in pripadniki vseh manjšin v šolah večkrat kot ostali otroci žrtve nasilja, pač pa predvsem, da v kurikulih enostavno manjka vsebin, ki bi te manjšine (pozitivno oziroma nevtralno) reprezentirale. Namesto da od lokalnega prebivalstva vzvišeno pričakujemo "več strpnosti", da naj torej zaradi Romov in njihovega načina življenja stoično "trpijo", bi morali prav v šolah postaviti temeljne kamne za to, da vzajemno povzročenega trpljenja čez nekaj generacij ne bi bilo več. Zavedati se bi morali, da se revščina ne kaže le v pomanjkanju denarja, ampak tudi v pomanjkanju veščin in socialnih stikov, ki so nujni za uspeh v družbi, včasih pa tudi v – v duhu kulturnega relativizma v marsičem dobrodošlem – pomanjkanju malomeščanskih navad.

Naš cilj – cilj naših ravnanj ob katastrofah, naših političnih prizadevanj ter cilj vzgoje in izobraževanja naših otrok – ne bi smel biti istost, pač pa enakost v raznolikosti.

* V besedilu uporabljene slovnične oblike se enakovredno nanašajo na vse spolne identitete.