Nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni

Slika: Danes je nov dan / dall-e3

Ne glede na njene pogubne posledice večina ljudi na ravni vsakodnevnih navad vztraja pri potlačitvi podnebne krize. Izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, pa tudi povečevanje globalne neenakosti in podnebno begunstvo nas sicer skrbijo, a le redko dovolj ganejo, da bi bili zaradi njih pripravljeni bistveno spremeniti življenje. Sočutje do drugega nam pač najbolje uspeva, ko ne posega v naše udobje, grožnja o koncu človeštva in potemtakem tudi nas samih, pa se zdi pretirana ali vsaj varno oddaljena.

Čeprav morda ne tako katastrofično, kot velevajo ključni okoljevarstveni argumenti, pa globalno segrevanje še kako vpliva tudi na nas. Vsem znana izkušnja vročinskih valov intuitivno pritrjuje dejstvom, ki jih nizajo raziskave: ko so temperature višje, smo bolj nasilni, bolj neumni in manj empatični. Višje temperature vplivajo na samomore in družinsko nasilje, učenci pa v toplejših šolskih letih pridobijo manj znanja kot sicer. Ko je vroče, sodniki zavrnejo več prošenj za azil, na spletu se pojavi več sovražnega govora, celo vozniki več hupajo.

Altruistični in narcisistični interes sta v primeru podnebne krize torej poravnana: ne glede na to, ali nas skrbi za lastno ali kakšno drugo rit, bomo od odločevalcev morali izsiliti odločnejše korake v smeri razogljičenja.