Agrument

Presaditev organa je za nekatere lahko zadnje upanje za preživetje. V Sloveniji smo leta 2018 opravili 111 presaditev, po smrti pa so bili organi odvzeti 48 darovalcem.

Na svetovnem vrhu je po številu darovalcev že več kot 25 let Španija, na drugem mestu je Hrvaška, nas pa lanske številke postavljajo na 14. mesto s približno polovico manj darovalci.

Prednost Španije in Hrvaške je t. i. "opt-out" sistem, kjer so vsi ljudje obravnavani kot darovalci, če se pred smrtjo niso opredelili drugače. Takšen sistem bodo spomladi uvedli tudi v Angliji. Pri nas se lahko posameznik opredeli za darovalca, pogosto pa to odločitev zaradi neopredeljenosti sprejmejo svojci, kar je lahko precejšnje breme, sploh, ker lahko presaditev organov poteka le par ur po smrti donatorja. Lani smo imeli 33 % odklonitev, kar je dvakrat toliko kot špansko povprečje.

Na naših čakalnih spiskih je bilo ob začetku leta registriranih več kot 200 bolnikov, zato se tudi ti opredeli glede darovanja organov po svoji smrti!

Dunaj je po oceni raziskovalcev revije The Economist drugo leto zapored tisto mesto, kjer je najlažje živeti, najbolj "liveable city". Sledi mu avstralski Melbourne, njemu Sydney, japonska Osaka je na četrtem mestu, kanadski Calgary, Vancouver in Toronto na petem, šestem in sedmem (slednjega si Toronto deli s Tokiem), deseterico pa zaključujeta danski København in avstralski Adelaide. 

Trendi so večplastni; mesta izgubljajo točke zaradi okoljskih težav (New Delhi, Kairo, Daka), problemi so ekonomski (Detroit) ali politični (Karakas). Na zadnjem mestu lestvice je sirski Damask. 

Od 140 ocenjevanih mest na lestvici je v zadnjih petih letih življenjske pogoje za prebivalce izboljšala dobra tretjina (56). Med temi izstopa Beograd, eno od le štirih mest, ki se je na lestvici povzpelo za več kot 5 odstotnih točk. Samo v zadnjem letu je srbska prestolnica napredovala za 5 mest (z 82. na 77. mesto).

Ljubljane ni na seznamu, a dejstvo je, da je vedno manj "liveable" in vedno bolj "sellable".

Več kot pol Slovencev (55 %) vidi glavno vlogo ženske v skrbi za dom in družino. Smo nad evropskim povprečjem (44 %), daleč nad Skandinavijo (vse pod 15 %), med katoliškima Irsko (52 %) in Hrvaško (60 %). 

Če bi ženske zaposlili za vso neplačano delo, ki ga opravljajo, bi bil to največji sektor svetovnega gospodarstva. Za moške v večini še vedno velja, da v gospodinjstvu "pomagajo", s tem pa se le veča odgovornost, ki jo nosijo ženske. Če ne gospodinjijo, se počutijo krive, kar ima slab vpliv na njihovo zdravje, miselnost, da gre pri hišnih opravilih za "žensko" delo, pa poglablja neenakost tudi na delovnem mestu. Ker doma sočasno nastopajo v več vlogah, jim te predstavljajo več stresa kot služba  –  podatki iz leta 2014 celo kažejo, da so v službi večkrat srečnejše kot doma. 

Čas je, da se od žensk preneha zahtevati pro bono delo drugih in tretjih izmen. Le s spremembo miselnosti, ki jih postavlja za štedilnik, lahko napredujemo k pravičnejši razdelitvi dela. 

Mlada aktivistka Greta Thunberg se je morala na poti od Plymoutha do New Yorka boriti ne le s slabim vremenom, temveč tudi s poplavo žaljivk in kritik, s podobnimi napadi pa se sooča tudi kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez. 

Njuni kritiki se zanašajo na stereotipe o mladih ženskah – da so infantilne, neumne in še kaj, saj drugače ne bi imeli ničesar. Takšni napadi kažejo, da obstaja močna povezava med okoljskim skepticizmom in skrajno desnimi antifeminističnimi nazori. Centre for Studies of Climate Change Denialism dokazuje, da družbene spremembe, ki jih prinašajo leva gibanja, med njimi feminizem in okoljski aktivizem, ogorožajo dotično moderno industrijsko družbo, ki so jo zgradili in ji vladajo konzervativni moški. Poleg tega pa je tudi celotno okoljsko gibanje označeno za poženščeno.

Namesto, da bi se borili z argumenti (ki jih, seveda, nimajo), se tako raje oprijemajo mizoginije, ki jim je v preteklosti dobro služila. V post MeToo svetu pa z njo – na srečo – ne bodo prišli daleč!

Aljaž Bedene, ta hip najvišje uvrščeni Slovenec na ATP lestvici (tisti, ki si je želel v Davisovem pokalu igrati za Združeno kraljestvo), je naznanil, da se seli na Bahame.

O tem je od večjih domačih medijev poročal le Dnevnik, pa tudi pri slednjem se niso potrudili, da bi Bedeneta vprašali, čemu prestavlja stalno prebivališče. V intervjujih je Bedene večkrat poudaril, kako rad ima Slovenijo in jo celo čustveno označil za "svojo domovino": Žurnalu je celo zaupal, da si v Sloveniji želi živeti njegova žena (takrat zaročenka). Če k temu dodamo še dejstvo, da profesionalni tenisači večino leta itak preživijo na ATP turneji ter v obzir vzamemo zanimivo naključje, da na Bahamih ni davka na dohodek, davka na kapitalske dobičke, davka na prenos kapitala in nepremičniskega davka, se zdi, da mediji niso naredili svojega dela.

Manj premožnih ljudi bo bežalo v tujino le, če to obravnavamo kot družbeno nesprejemljivo dejanje. Slednje se seveda začne z odgovornim novinarstvom in težkimi vprašanji.