Agrument

Zabeležili smo najbolj vroč junij doslej, znanstveniki pa še enkrat več potrjujejo povezavo med globalnim segrevanjem (in visoko ravnjo CO2) ter vročinskimi vali (ali pa ekstremno nizkimi temperaturami).

Še posebej skrb vzbujajoči so podatki, da se od leta 2011 najhitreje povečujejo ravni ogljikovega dioksida iz energetike. V ekstremnih vremenskih razmerah torej porabimo več energije za ogrevanje in hlajenje ter tako nadaljujemo začarani krog segrevanja ozračja. 

Kaj lahko naredimo? Se v službo vozimo s kolesom ali javnim prevozom, namesto, da doma prižigamo klimo, gremo v gozd; še bolj pomembno pa je, da razkrivamo glavne krivce za podnebne spremembe in zahtevamo njihovo odgovornost. Eden takšnih primerov je ameriška vojska, ki po podatkih nedavno objavljenega poročila velja za največjega posameznega onesnaževalca na svetu.  Vojna industrija bo z izpuščanjem ogromnih količin toplogrednih plinov poleg mnogih neposrednih žrtev dolgoročno nakopičila še nešteto posrednih. 

Po poročanju zahodnih medijev naj bi Kitajska v duhu nadzorovanja in rangiranja svojih prebivalcev zdaj pod drobnogled vzela še turiste, ki potujejo v Xinjiang – provinco, v kateri prebiva največ etničnih manjšin in kjer kitajska vlada že nekaj let izvaja brutalen nadzor nad Ujguri, tamkajšnjo muslimansko populacijo. Z namenom ''boja proti terorizmu'' in ''preprečevanja verskega ekstremizma'' Kitajska nadzira manjšine ter celo zapira Ujgure v prevzgojne tabore.

Odziv Združenih narodov, organizacije, ki ima mandat, da Kitajski pri kršitvah človekovih pravic stopi na prste, je zelo mlačen. Nekatere članice zveze opozarjajo, da so v Xinjiang zgolj napotili odposlanca, a to ni izvedenec za človekove pravice, kot bi pričakovali, temveč strokovnjak za boj proti terorizmu. 

Trenutna kitajska praksa je prav gotovo tudi podaljšek zahodnjaških konceptov islamofobije in vojne proti terorizmu. Spomnimo, da so še nedavno Ujgure na pobudo Kitajske v svoje tabore zapirali tudi Američani.

Medtem, ko se v Sloveniji šele dobro navajamo na spletno naročanje in hitro dostavo hrane, so v tujini podjetja kot sta Deliveroo in Uber Eats že dobro uveljavljena. Tako imenovane “cloud kitchens”, ki izpodrivajo manjše, lokalne in neodvisne restavracije, vzbujajo vse večjo skrb.

Kuhinja v oblaku je kuhinja v souporabi z drugimi ponudniki, narejena za čim hitrejšo pripravo hrane. V praksi gre največkrat za male in vroče kontejnerje, kjer delavci v slabih pogojih za minimalne plače pripravljajo naše obroke. Da gre za vse večji trend, kažejo tudi investicije korporacij kot je Amazon.

Dostava hrane tako postaja vse cenejša, tehnološki napredek (npr. dostava z droni) pa bo dostavljeno hrano še pocenil. Za naše hitre in poceni obroke itak spet nastradajo prav delavci brez socialne varnosti, podobno kot smo tega že vajeni pri Uber voznikih. Če drugega ne, pa je hrana tudi pomembna socialna točka, zato se naslednjič raje podružimo ob dobro (pripravljeni) hrani!

Z juga v teh pasjih dneh spet prihajajo pasje novice.

Srbska organizacija Istočna alternativa je prejšnji teden v centru Srebrenice, kjer so srbske čete leta 1995 pobile več kot 8000 Bošnjakov, postavila spomenik srbskim (!) žrtvam. Tekst na spomeniku gre nekako tako: "V spomin nedolžnim Srbom, ki so jih ubile muslimanske horde." V luči tega, da v BiH 9 mesecev po parlamentarnih volitvah zaradi nestrinjanja glede vstopa v NATO še vedno nihče ne vlada, Republika Srpska pa že rožlja z orožjem, so take provokacije strašno nevarne. 

Tudi med Prištino in Beogradom ni nič bolje. Vučić seveda ne zamudi nobene priložnosti, da pokaže, da Kosova ne priznava, Kosovarji pa so se sedaj maščevalno odločili, da na vse srbske izdelke uvedejo 100 % carine. Severni del države seveda protestira: zaprli so vse lokale, v Mitrovici v ponedeljek denimo ni bilo mogoče kupiti niti kruha. 

Že Churchillu je bilo jasno, da Balkan proizvede več zgodovine, kot je lahko skonzumira. Mir ni samoumeven, pazimo nanj!

Salvini je junak našega časa. Je narodni heroj, neizmerno močan in neizprosen do šibkejših, neutrudni borec proti bruseljskemu establišmentu, kjer je 14 let zasedal poslanski stolček, in svetilnik nove normalnosti v Italiji.

S svojim diskurzom obuja mokre sanje zaplankanih Italijanov, ki idealizirajo zlato dobo imperialnega razcveta nacije pod jarmom fašizma. Salvini ustvarja Italijo po svoji podobi. Tako, ki temelji na rasizmu in nestrpnosti, vse v imenu branjenja katoliških vrednot. Zato je za tuje reševalne ladje zaprl pristanišča in s tem v smrt poslal več tisoč ljudi.

Tudi po tem, ko je "iz principa" več kot dva tedna na morju zadrževal skupino 40 ljudi, ki jih je iz Sredozemlja rešila Sea Watch 3, se je zgovarjal na “načela”. Ladja je pristala na Lampedusi, Salvini pa je poraz svojega terorja in izsiljevanja hitro preobrazil v zmago z aretacijo “kriminalne” kapetanke Carole Rackete. Bedak Salvini je uspeh “pravice” proslavil tudi na družbenih omrežjih.