Agrument

V zadnjih tednih se ponovno govori o Plečniku, a ne zaradi kakšne okrogle obletnice, temveč zaradi nadaljevanja sage o grandiozni prenovi stadiona za Bežigradom.

Zgodba o gradnji Bežigrajskega športnega parka (BŠP) se vleče že deset let, z začetkom leta, po navideznem umiku projekta, je na stran investitorja Joca Pečečnika, stopil tudi minister za gospodarstvo. Ubogemu Pečečniku bo država tudi finančno pomagala.

Študenti arhitekture so nato z javnim pismom opozorili na nerazumevanje Plečnikovega dela ter izpostavili problematiko razumevanja prostora skozi ekonomsko prizmo. Pečečnik ne namerava obnoviti kulturne dediščine, ampak na mestu stadiona sezidati betonski kolos.

Plečnikov stadion je leta 2009 postal kulturni spomenik državnega pomena. Čeprav obnova stadiona predstavlja le 5 % investicije BŠP, bi imelo nadaljevanje projekta katastrofalne posledice. BŠP prostor enači z denarjem, kapitalu pa je v imenu dobička dovoljeno uničiti kulturno dediščino ter skaziti javni prostor.

Trump je imel v torek State of the Union (SOTU) nagovor, ki je bil vse, kar smo od njega pričakovali: naduvan, skregan z resničnostjo, problematičen na preveč nivojih, da bi lahko vse našteli. Njegove "vrhunce" lepo povzema včerajšnji Daily Show, ki Trumpovo bahanje s tem, da so demokrati izvolili veliko žensk, pojasnjuje z ugotovitvijo, da se mu moramo "zahvaliti za to na enak način, kot se moramo zahvaliti ošpicam, da so nas prepričale v cepljenje."

Ko je Trump pozval h kompromisom v politiki, si je zaslužil zdaj že viralni Pelosi clap, torej aplavz Nancy Pelosi, ki pa je bolj kot podporo izražal sarkazem in nejevero. Zlasti ko je razložil, kaj natančno s tem misli: "Nobenih preiskav!". Kot Nixon, ki je l. 1974 dejal, da je "eno leto Watergata dovolj," je tudi Trump v nezavidiljivi situaciji: potekajo preiskave v zvezi z delom administracije in njegovim podjetjem, demokrati pa napovedujejo še preiskave o delu njegovega kabineta, plačevanju davkov ter odpustitvi direktorja FBI.

V duhu popularnih tematik preteklih let, kot so osveščanje o vplivih na okolje in stremljenje k zdravemu duhu in telesu, se vse težje ognemo premisleku o hrani. Ni skrivnost, da (vse bolj sovražni) ugovori proti rastlinski prehrani naglo pešajo, število zagovornikov pa hitro raste.

Navkljub dosežkom pa je v širši skupnosti veganstvo še vedno razumljeno predvsem kot dieta - in s tem percipirano kot tvegano. Med argumenti se hitro pojavi skrb za otroke. Četudi številne države prepoznavajo tovrstno prehrano kot primerno in jo uvajajo v javne ustanove, pa mnoge - tudi Slovenija - sledijo zastarelim smernicam, ki veganske starše pogosto demonizirajo. 

Naše znanje na področju prehrane se širi in modernizira. Vedno bolj je jasno, da sta načrtovana prehrana in informiran jedilnik ključna za zdravje ter predstavljata pomemben del reševanja zdravstvenih problemov Zahoda. V tej razpravi mora veganstvo biti legitimna opcija. Če ne za etiko ali za planet, pa vsaj za zdravje.

El Salvador doživlja spremembe. Podobno kot Marjan Šarec na slovenskih parlamentarnih se je tudi Nayib Bukele s pozicije župana preizkusil na volitvah in neuradno zmagal. Pridobil naj bi 54 % vseh glasov in gladko premagal svoja tekmeca, levičarja Huga Martineza in desničarja Carlosa Callejo.

El Salvador je bil politično relativno stabilen vse od konca državne vojne leta 1992, na oblasti sta se izmenjevali leva FMLN in konzervativna ARENA. Zaradi neuspešnega boja proti korupciji in krvavih obračunov med tolpami so volivci tokrat glas namenili novincu, ki obljublja svež pristop k boju proti organiziranemu kriminalu.

Novi predsednik se bo moral ukvarjati z grožnjami Donalda Trumpa glede ukinitve mednarodne pomoči in migracij v ZDA, državo pa pestijo tudi brezposelnost, huda revščina in nasilje.

Bukele je v izjavi že omenil vzpostavitev mednarodne komisije za preprečevanje korupcije in usmeritev v infrastrukturo, ki bo omejila potencialne migrante v smeri ZDA. Upamo, da ne gre za zid.

V zadnjem času lahko večkrat zasledimo tezo, da imata evropska kultura in civilizacija temelje v krščanski tradiciji.

Seveda je judeo-krščansko izročilo v marsičem pomembno določilo evropsko kulturo, še pred tem in morda usodneje sta ta del sveta zaznamovali grška in rimska kultura, za razvoj matematike in znanosti pa moramo biti hvaležni predvsem Arabcem. Zgodovina nam kaže, da se napredek dogaja zaradi mešanja kultur, izmenjave znanj ter medsebojnega sodelovanja. Ravno zapiranje za zidove pripelje do nazadovanja in s tem do podrejenosti. Primer ni samo Evropa v srednjem veku, ampak tudi arabski svet po 13. stoletju in leta kitajskega izolacionizma.

Iskanje prave Evrope je politični projekt tistih, ki želijo upravičiti izključevanje in idejo utrdbe Evrope. Namesto, da krčevito branimo nekakšne temelje "prave kulture in civilizacije", dajmo raje spregledati, da se Evropa in njeni temelji vseskozi spreminjajo. Raje, kot da se spremembi izogibamo, poskrbimo, da gre za spremembo na bolje!