Agrument

Ena od posledic 11. septembra 2001 je bila vzpostavitev agresivne in diskriminatorne politike nadzora. Če morda še lahko opravičimo kratkotrajne ukrepe, pa takšne prakse hitro postanejo del vsakdana ter omogočijo državam in korporacijam nadzorovanje državljanov – potrošnikov.

V zadnjih letih smo že zasledili termin podatkovni kolonializem, ki je v času Covid-19 postal še bolj aktualen. Na “Zahodu” nas prepričujejo, da je njihova politika nadzora povsem drugačna od avtoritarnega “Vzhoda” in opozarjajo, da sami pristajamo na deljenje svojih podatkov. Vendar je historična primerjava s kolonializmom povsem smiselna: odvisni smo od tujih korporacij, ki na naš račun pridobivajo vire in si s tem večajo ekonomsko vrednost.

Kljub retoriki, da gre za javno dobro, takšno zbiranje podatkov dolgoročno služi predvsem profitom največjih podjetij. Morda kolonializem ni videti povsem enak tistemu izpred stoletij, pa vendar – medtem ko se podjetja okoriščajo z našimi podatki, smo vsi sužnji kapitalizma!

Med prizadetimi delavci v času korona krize so bolj redko omenjeni spolni delavci, katerih življenja so s pandemijo in ukrepi za zajezitev še bolj ogrožena. Problematična je predvsem kriminalizacija spolnega dela, ki je z omejitvijo gibanja še toliko večja, in ki potiska spolne delavce v negotov in šibek položaj.

Že od marca evropske spolne delavke in delavci poročajo o drastičnih izgubah dohodka, pomanjkanju sredstev za osnovne potrebe, podporo in vzdrževanje družinskih članov, nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev in povečanem tveganju med opravljanjem dela, s katerim si zagotavljajo dohodek.

Iz prejšnje krize bi se lahko naučili, da je pot za pridobitev enkrat izgubljenih pravic dolga in težka – s pomočjo teh izkušenj moramo nujno zahtevati in obenem varovati pravice spolnih in vseh ostalih delavcev znotraj, na robu in izven formalne ekonomije. Delavsko organiziranje v časih krize lahko pomeni razliko med zdravjem in boleznijo ter nasiljem oziroma celo življenjem in smrtjo!

V marcu je v Ameriki delo izgubilo kar 43 000 zdravstvenih delavcev, kar je največji padec v posameznem mesecu v zadnjih 30 letih. Kako je možno, da služb v zdravstvu ni ogrozila niti finančna kriza leta 2008, jih je pa globalna pandemija, ko so naša življenja dobesedno odvisna od preobremenjeni zdravstveni delavcev?

Odgovor je: zasebno zdravstvo. Večina ameriških bolnic se financira s tako imenovanimi izbirnimi (“elective”) operacijami. Ker gre za operacije, ki niso nujne, se te v zadnjih dveh mesecih niso izvajale, posledično pa so usahnili tudi prihodki zdravstvenih ustanov. Povedano drugače: izbirne operacije financirajo tisti del bolnišnic, ki rešuje življenja. Ker zaradi korone ni izbirnih operacij, tudi ni denarja za osebje, ki rešuje življenja. 

Medtem ko se nekatere zvezne države borijo s pomanjkanjem zdravstvenih delavcev, so mnogi izgubili službo ali pa delajo za nižjo plačo. Kot mnogokrat prej, tudi tokrat prosti trg ni rešil težave. 

Bodimo srečni, da imamo javno zdravstvo!

V Sloveniji za lastne potrebe proizvedemo le dovolj vina, mleka in nekaterih mesnin, sicer pa smo pri preskrbi s hrano močno odvisni od uvoza. Večino sveže zelenjave in sadja uvozimo iz Italije: največ solate, paradižnika, radiča, jajčevcev in špinače. Italijansko kmetijstvo je že pred epidemijo slonelo na izkoriščanju predvsem migrantskih delavcev, trenutna situacija pa suženjske pogoje na plantažah le še poglablja.

Stanje tudi pri nas ni ravno rožnato. Po tem, ko novačenje brezposelnih in študentov ni delovalo, smo delavce za obiranje hmelja nazadnje uvozili iz Romunije. Ministrstvo za kmetijstvo sicer zagotavlja, da hrane ne bo zmanjkalo, a je pred kratkim pozvalo vse, ki imajo to možnost, naj obdelujejo svoje vrtove.  Res je, da je večina države ruralna, vendar v večjih mestih površin za urbane vrtičkarje primanjkuje. V naslednjih ''korona paketih'' tako upamo na kak človeku in planetu prijaznejši ukrep, denimo, da mestne občine občanom ponudijo nove površine v obdelovanje.

Leta 2018 je bila Christine Blasey Ford univerzitetna profesorica. Njen življenjepis ni vseboval škandalov ali obtožb. Pisala je znanstvene članke in knjige, predavala in raziskovala. 

Leta 2018 je bil Brett Kavanaugh že dolgo sodnik. Njegovo imenovanje so demokrati v Senatu dolgo blokirali, češ da je pristranski in nekompetenten, že kmalu po njem pa so mu očitali laži.

Leta 2018 je profesorica kandidata za vrhovnega sodnika obtožila spolnega napada. 

Da je sploh lahko svobodno spregovorila, je v veliki meri zasluga gibanja #metoo. A govorila je lahko le kot hlipajoča žrtev, ki pripoveduje lastno izkušnjo in si ne drzne soditi o univerzalnih resnicah. 

Da je Kavanaugh vse skupaj lahko prikazal kot politični napad nasprotnikov, je bil dovolj že prepričljiv prikaz jeze.

Danes je Kavanaugh mirno v sedlu na Vrhovnem sodišču ZDA. Blasey Ford še vedno dobiva grožnje s smrtjo. 

Na univerzi Yale pa ženskam najbrž še naprej svetujejo, kako naj bodo videti, če želijo službo pri sodniku.