Agrument

Ideja o skrajšanem delovniku ali celo o svetu brez dela je prisotna že dolgo, vsaj odkar je bil v osemdesetih letih 19. stoletja dosežen 8-urni delovnik. V začetku druge polovice prejšnjega stoletja je bilo veliko govora o tem, kako bo že v naslednji generaciji ali dveh avtomatizacija spremenila svet dela ter zmanjšala potrebo po (človeških) delavcih. Ker pa je delo orodje za vzdrževanje socialne kontrole, več prostega časa pa omogoča razvoj kontrakultur in aktivizma, je bila rešitev vpeljava reform trga dela, ki so zamrznile rast plač in pripeljale do manj varnih zaposlitev. Zveni znano?

Namesto da bi v času, ko je povsod prisotna tesnoba okrog avtomatizacije in izgube delovnih mest znova artikulirali idejo o svetu brez dela, mase brezposelnih mladih po Evropi stagnirajo ali pa množično zapuščajo svoje države. Delodajalci pa še kar naprej iščejo načine za prodajanje megle. Okus meseca je "napredovanje", ki namesto z dostojnim plačilom in delovnimi pogoji mlade zaposlene nagradi z - nazivi.

Na zahodu število samskih ljudi narašča. Zdi se, da to drži tudi za Slovenijo, čeprav uradnih podatkov nimamo. Za statistični urad smo namreč vsi, ki nismo bili nikoli poročeni, samski. 

Čeprav se naša razmerja spreminjajo, pa singlizem (singlism) - stigmatizacija in diskriminacija samskih - ostaja prisoten v družbi. Ljudje, ki so poročeni in imajo družino, so dojeti kot bolj odgovorni in resni, medtem ko so samski posamezniki velikokrat videni kot nesrečneži, ki še niso našli ljubezni in sreče. Samske pa ne le obsojamo, temveč ima lahko samskost tudi zelo konkretne posledice, saj je družba pač prilagojena življenju v paru: samskim ženskam smo prepovedali umetno oploditev, brez “boljše polovice” pa je izredno težko dobiti kredit.

Družbeni pritiski in nerazvit sistem oskrbe samskih starejših mnoge tišči v okvire zakona in nuklearne družine. Zaradi vedno večjega števila samskih pa bi se kot družba morali začeti ukvarjati s sistemi kohabitacije, namesto da jih vedno znova - diskriminiramo.

V Ukrajini bodo konec meseca volitve; za predsedniški stolček se bo pomerilo 44 kandidatov, med katerimi so najbolj zanimivi vodilni trije.

Prvi je aktualni predsednik, ukrajinski oligarh Petro Porošenko, ki je ravno te dni pod drobnogledom zaradi svoje vloge v milijonskem orožarskem poslu. Senca koruptivnega delovanja spremlja tudi drugo kandidatko, Julijo Timošenko, dvakratno bivšo predsednico vlade, "plinsko princeso", ki je dve leti in pol preživela v zaporu zaradi zlorabe moči in podkupovanja. Tretji kandidat je Vladimir Zelenski, komedijant in igralec, ki je javnosti znan kot predsednik v fiktivni seriji Sluga naroda. 

Po zadnjih anketah Zelenski krepko vodi pred prvima resnima protikandidatoma. Znane osebe "brez preteklosti", ki znajo družbi nastaviti ogledalo, volivce prepričajo: v Islandiji je na volitvah zmagal komik, ki je kandidiral za hec. Očitno je včasih fikcija pač privlačnejša od realnosti. A ne pozabimo - demokracijo naredijo institucije in ne "novi obrazi".

Danska je leta 2006 sprejela zakon, ki od podjetij z več kot 35 zaposlenimi zahteva, da javno objavijo plače in jih predstavijo po spolu. Zakon je imel pozitivne posledice na plačni prepad med moškimi in ženskami. Podjetja, ki so plačne razlike javno objavljala, so prepad med plačami zmanjšala za 7 %, zaposlovala so več žensk in jih pogosteje promovirala v višje plačana delovna mesta.

Ob takšnem zakonu načeloma pričakujemo dvig ženskih plač, vendar je to za podjetja velikokrat “predrago”. Plačno razliko je velikokrat najceneje zmanjšati z zaustavitvijo rasti moških plač. Čeprav je študija ukrepa opazila zmanjšanje produktivnosti (zaradi razočaranja moških delavcev), podjetja z ukrepom niso izgubila dobička.

Od držav moramo zahtevati podobne in še pogumnejše poteze, vendar v boju za odpravo patriarhata ne smemo pozabiti na velikokrat banalne situacije, ki odpravljajo neenakost: če imajo (moški) menedžerji v podjetju več hčera kot sinov, to dodatno dvigne povprečno plačo žensk.

Pred dnevi je Val 202 objavil izpoved dveh tujih delavcev, ki sta bila zaposlena pri enem večjih slovenskih delodajalcev. Oba opisujeta težak delovnik z veliko nadurami ter precejšnje težave ob poskusu menjave delodajalca. Zaposlitvene pogodbe s tujci namreč pogosto vsebujejo določilo, ki predvideva poplačilo različnih stroškov za nazaj, če delavec najde drugo delo. 

Zgodba nas opominja na izrazito dualnost slovenskega trga dela. Delodajalci morajo po zakonu spoštovati številne omejitve, ki varujejo delavce, vendar sistem omogoča obvod. Podjetja lahko najamejo tujega delavca, ki ima sicer na papirju podobne pravice kot slovenski. Hudič tiči v podrobnostih. Tuji delavci morajo pri delodajalcu delati vsaj 1 leto, na mizi pa so že bili predlogi, da se obdobje podaljša na 5 let. Tujci imajo zato pogosto slabše ali celo (smrtno) nevarne delovne pogoje, delodajalci pa jih z veseljem zaposlujejo. 

Razmerja lahko spremeni zgolj zakonodaja, do takrat pa bodo žal sledile številne podobne izpovedi.