Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

O kulturi

Jutri praznujemo kulturo v ožjem smislu pomena besede; kulturo kot "dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja." Ta "vrsta" kulture, kolikor se je še ni prostovoljno zbanaliziralo v vrsto zabave, je eno zadnjih pribežališč subverzivne kritike vladajoče politike in ekonomije. Je podhranjena, odveč in v napoto, ter v genialni maniri neoliberalizma skupaj s kulturo akademizma razglašena ne za težavno, uporno ali pač nevarno, ampak pa za dolgočasno, egomansko, nedostopno.

Potrošnikom ne manjka te kulture, ker se lahko zabavajo z drugimi, npr. s telesno, ki namesto marmorja kleše telesa v Instagram božanstva, pa tudi npr. s hortikulturo, ki namesto literature neguje poganjke monster.

Kultura v najširšem smislu je kompleksna celota vrednot, navad in prepričanj. Če čuti potrebo, da se od drugih hierarhično diferencira, ker da jo ogrožajo od zunaj, je v resnici omejena od znotraj. Zid nas ne varuje navzven, temveč nas zadržuje navznoter.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

"Napiši zraven ime bara / kraj / ime natakarice"

Ne le, da lahko izpostavljanje (fotografije, imena, lokacije) žensk v seksistični Facebook skupini z več kot 4000 člani vodi v nasilne situacije, že dejanje samo – fotografiranje brez konsenza in deljenje tretjim osebam – je oblika nasilja. Primer "Kira dela na sceni" se znajde nekje v preseku 149. člena KZ ter platform #delozlom in #jaztudi.

Projekta imata veliko skupnega. Instagram senzacija #delozlom, ki zbira izpovedi o grozljivih razmerah na trgu dela, in Inštitut 8. marec, katerega projekt #jaztudi razkriva primere spolnega nasilja, sta se nedavno tudi povezala v peticiji Proti izkoriščanju na delovnem mestu.

Spolno nasilje pri delu doživlja ena od treh žensk, prednjači pa v gostinstvu. Izboljšanje delovnih razmer, krepitev inšpekcije ter izobraževanja so uspešni preventivni ukrepi. A dejstvo, da večina primerov ni prijavljenih, ter upor, ki sledi vsakemu opozarjanju na sistemsko mizoginijo, kažeta, da bo za uspešen boj proti nasilju pri delu potreben celosten družbeni premik.


Kaj je femicid?

Dnevno zaradi partnerskega nasilja ali nasilja v družini umre 137 žensk. Čeprav so ženske globalno gledano manjkrat žrtve umora, pa so kar v 82 % tiste, ki umrejo pod roko intimnega partnerja, v 64 % primerov pa jih ubije družinski član.

Številke v Evropi so glede na svetovno povprečje še kar "dobre", a kljub temu npr. v Latviji zaradi femicida umre vsaka 100 000 ženska, v Španiji pa je junija umrla tisoča žrtev od začetka štetja l. 2003.

V Sloveniji je lani zaradi femicida umrlo 7 od 8 ženskih žrtev umora, leta 2018 15 od 19, 2017 pa 10 od14. Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini niso obnovili že 5 let, kar je precej zgovoren podatek o pomembnosti teme. Španci so za preprečevanje femicida uvedli številne mehanizme, z njim pa se borijo tudi z rednimi poročanji na nacionalni TV.

Žal je femicid v Sloveniji politično in družbeno neznan ter nepomemben pojem. V družbi, ki še vedno objektivizira ženske in jih krivi za stanje v družini, pač ni pričakovati drugega. 


Sindi-kdo?

Kdaj ste nazadnje srečali kakšnega sindikalista? Danes ogrožena vrsta je nekdaj zasedala zavidljivo mesto v prehranjevalni piramidi političnih, kapitalističnih in celo kriminalnih organizacij. Skupaj z njimi ne izginjajo le sindikalni izleti in zabave, ampak tudi prizorišče političnega boja za delavske pravice.

Sodobni internetni kapitalizem uničuje naravni habitat sindikalistk in sindikalistov, k izumiranju skupnih delovnih prostorov pa svoj delež pridamo sami s svojo participacijo v ekonomiji udobja. Razveščinjeni (ne)zaposleni pri podjetjih kot so ehrana LIVE, Wolt, Uber, Lyft, idr. velikokrat sploh ne poznajo svojih sodelavcev, brez sodelavcev pa ni sindikalnega organiziranja.

Neprijazne delovne razmere so velikokrat povod za najbolj radikalne oblike delavskega organiziranja. Ne glede na uspešno organiziranje sindikatov na Norveškem in Japonskem, se podjetja raje oklepajo izkoriščevalskih praks, kot da bi v skladu z ideologijo, ki nam jo prodajajo, spremenila svoje poslovne modele.


Ksenofobni virus

Panika in z njo povezani ksenofobni izpadi, ki spremljajo izbruh koronavirusa, se morda širijo hitreje kot virus sam. Prebivalci Kanade in Avstralije, ki so azijskega rodu, se soočajo z rasističnimi incidenti, podobno je tudi v Evropi: ponekod v Italiji starši ne pošiljajo otrok v šolo, če imajo sošolce kitajskih korenin, v Parizu azijskim restavracijam naglo upada promet, v Budimpešti pa so vietnamske trgovine na vrata obesile znake z napisom ''Mi smo Vietnamci''. 

Olje na ogenj uspešno prilivajo tudi mediji z razlagami, da je za izbruh virusa kriva kitajska kultura (drugačni higienski standardi in ''čudna hrana'', ki jo tam jedo). 

Podobne reakcije so z Zahoda, kjer je bacilofobija del kolonialistične zapuščine, prihajale tudi ob drugih epidemijah: ptičji gripi, eboli in virusu HIV. Raziskave potrjujejo, da nas strah pred bacili dela ksenofobne, a ne pozabimo, da se zaradi ksenofobije "tujih bolezni" tudi bolj bojimo in jih obravnavamo drugače. Slovenija žal ni nobena izjema.