Agrument

V Združenem kraljestvu so nedavno prvič uporabili umetno inteligenco in obrazno prepoznavanje pri razgovorih za delo. Ameriško podjetje, ki je tehnologijo razvilo, trdi, da uporabljajo prepoznavanje izrazov na obrazu, ki naj bi se razlikovalo od "klasičnega" prepoznavanja obrazov, ki je (vsaj v akademskih krogih) močno kritiziran. Njegova splošna uporaba naj bi bila nevarna zaradi vgrajenih predsodkov, ki ne izhajajo iz algoritma, temveč iz podatkov, iz katerih se ta uči. To pomeni, da se lahko pojavijo v vsakršnem naboru podatkov, ko gre za kvalifikacijo ljudi, pa jih je praktično nemogoče odstraniti.

Novica prihaja ravno med zaključkom art projekta "ImageNet Roulette", ki je z rabo enega najbolj uporabljenih naborov podatkov za kvalifikacijo pri strojnem učenju prepoznavanja slik pokazal, kako kvalifikacija ljudi ni le nenatančna in pogosto napačna, ampak celo nevarna za uporabo. Primerjava s frenologijo se ni zgodila prvič, poudarek, da je potrebna zakonska ureditev, pa tudi ne.

Mnogi Zahodnjaki strahoma opazujemo širjenje desno-populistične retorike, spremljamo, kako se sovražni govor kamuflira v pravico do svobode govora in na plano rinejo nestrpnosti, s katerimi naj bi "razviti svet" obračunal že konec prešnjega tisočletja. Držav, v katerih na oblast ali v njeno bližino prihajajo skrajni desničarji, je vedno več, pojavljajo se novi "neodvisni" strankarski mediji, šovinisti, rasisti in fašisti so začutili, da lahko varno kolonizirajo javni prostor kot deževniki po dežju. 

Akademiki meljejo, nevladniki prepričujemo prepričane, večina pa je tako preokupirana z lastno enostavno reprodukcijo (in odbojko), da širšega družbenega konteksta niti ne zaznava. V tem pasiviziranem in pacificiranem kontekstu gre morda spet staviti na umetnost, saj se je v prelomnih zgodovinskih odobjih že večkrat izkazala za tisto polje, ki se na družbene pojave odziva najbolj brezkompromisno. 

Tudi pri nas.

Leni brezposelni, ki se branijo dela in žurajo na socialni podpori, so mit. Tudi zlorabe socialnih transferjev v prostovoljstvu, ki skrbijo ministrico za delo, so mit. Sicer ministrstvo ne bi ignoriralo predlogov o varovalkah za preprečevanje zlorab. Mit je tudi, da odteg socialne pomoči spodbuja zaposlovanje. Večina prejemnikov dodatka za delovno aktivnost je namreč že zaposlena, a za prenizke plače.

Dejstvo pa je, da bo ukinitev dodatka za delovno aktivnost prizadela predvsem revne. 23 124 ljudi bo prejelo nižjo socialno pomoč ali pa jo izgubilo. Poslabšal se bo položaj žensk: vsaka četrta slovenska družina je enostarševska, med temi je 80 % mater samohranilk. Vladni ukrep jim jemlje 197 evrov mesečnega dohodka. Dejstvo je tudi, da bo ukinitev poglobila revščino nasploh. V prizadetih gospodinjstvih pod pragom revščine trenutno živi 46,3 % oseb.

Vlada, ki se je zavezala k preprečevanju revščine (in zvišanju dodatka, ki ga zdaj ukinja), si ne bi smela dovoliti uničenja socialne države! 

Zahodnoafriška država Zgornja Volta je leta 1983 po uspešnem puču končno zaživela, za kar je bil odgovoren Thomas Sankara, znan tudi kot afriški Che Guevara.

Njegovo predsedovanje je preobrazilo post-kolonialno deželo v progresivno marksistično državo, imenovano Burkina Faso (Dežela pokončnih ljudi) – v zgolj 4 letih je reformiral socialo, zdravstvo, šolstvo, izboljšal je pravice žensk ter prehrambeno samooskrbo. Sankara je odprto preganjal ostanke francoske okupacije, ki so se kazali v nadvladi in bogatenju peščice na položajih moči na račun revnih kmetov. S svojim delom si je nakopal sovražnike tako doma kot v tujini, z nedemokratičnim slogom pa kritike nevladnih organizacij. 15. oktobra mineva 32 let od njegovega umora, njegov krvnik je bil s položaja odstranjen šele po 27 letih vladanja, za zločin pa nikoli preganjan. 

Bi bila lahko Burkina Faso po življenjskem standardu, dostopu do šolstva in zdravstva bolj podobna Kubi, če bi Sankara še živel in Zahod ne bi izkoriščal situacije?

Iz društva Palčica pomagalčica in dobrodelni škratki so danes sporočili, da so za Krisa zbrali kar 3,4 milijona evrov, kar je skoraj pol več, kolikor stane sicer oderuško drago zdravilo Zolgensma. To je čudovita novica, ker kaže, da solidarnost še obstaja, a prav je, da največjo internetno dobrodelno akcijo v zgodovini Slovenije postavimo v kontekst. Ker tega pač spet niso storili največji domači mediji.

Pustimo ob strani dejstvo, da je zdravilo milo rečeno nepreverjeno, tudi brezbrižnega kapitalističnega etičnega okvirja, v katerem deluje podjetje Novartis, tokrat ne preizprašujemo. 

V Sloveniji je kar nekaj otrok z enako diagnozo (SMA tip 1 in 2), a čaka jih neprimerljivo slabša prihodnost kot Krisa, ker so že dopolnili dve leti (do te starost Novartis za zdravilo daje "garancijo"), preden bi jih starši uspeli spremeniti v meme.

Ali res želimo živeti v družbi, kjer lajki in deljenja rešujejo (in jemljejo) življenja? Fino bi namreč bilo, da bi začeli razmišljati o sistemskih rešitvah.