Agrument

V marcu je v Ameriki delo izgubilo kar 43 000 zdravstvenih delavcev, kar je največji padec v posameznem mesecu v zadnjih 30 letih. Kako je možno, da služb v zdravstvu ni ogrozila niti finančna kriza leta 2008, jih je pa globalna pandemija, ko so naša življenja dobesedno odvisna od preobremenjeni zdravstveni delavcev?

Odgovor je: zasebno zdravstvo. Večina ameriških bolnic se financira s tako imenovanimi izbirnimi (“elective”) operacijami. Ker gre za operacije, ki niso nujne, se te v zadnjih dveh mesecih niso izvajale, posledično pa so usahnili tudi prihodki zdravstvenih ustanov. Povedano drugače: izbirne operacije financirajo tisti del bolnišnic, ki rešuje življenja. Ker zaradi korone ni izbirnih operacij, tudi ni denarja za osebje, ki rešuje življenja. 

Medtem ko se nekatere zvezne države borijo s pomanjkanjem zdravstvenih delavcev, so mnogi izgubili službo ali pa delajo za nižjo plačo. Kot mnogokrat prej, tudi tokrat prosti trg ni rešil težave. 

Bodimo srečni, da imamo javno zdravstvo!

V Sloveniji za lastne potrebe proizvedemo le dovolj vina, mleka in nekaterih mesnin, sicer pa smo pri preskrbi s hrano močno odvisni od uvoza. Večino sveže zelenjave in sadja uvozimo iz Italije: največ solate, paradižnika, radiča, jajčevcev in špinače. Italijansko kmetijstvo je že pred epidemijo slonelo na izkoriščanju predvsem migrantskih delavcev, trenutna situacija pa suženjske pogoje na plantažah le še poglablja.

Stanje tudi pri nas ni ravno rožnato. Po tem, ko novačenje brezposelnih in študentov ni delovalo, smo delavce za obiranje hmelja nazadnje uvozili iz Romunije. Ministrstvo za kmetijstvo sicer zagotavlja, da hrane ne bo zmanjkalo, a je pred kratkim pozvalo vse, ki imajo to možnost, naj obdelujejo svoje vrtove.  Res je, da je večina države ruralna, vendar v večjih mestih površin za urbane vrtičkarje primanjkuje. V naslednjih ''korona paketih'' tako upamo na kak človeku in planetu prijaznejši ukrep, denimo, da mestne občine občanom ponudijo nove površine v obdelovanje.

Leta 2018 je bila Christine Blasey Ford univerzitetna profesorica. Njen življenjepis ni vseboval škandalov ali obtožb. Pisala je znanstvene članke in knjige, predavala in raziskovala. 

Leta 2018 je bil Brett Kavanaugh že dolgo sodnik. Njegovo imenovanje so demokrati v Senatu dolgo blokirali, češ da je pristranski in nekompetenten, že kmalu po njem pa so mu očitali laži.

Leta 2018 je profesorica kandidata za vrhovnega sodnika obtožila spolnega napada. 

Da je sploh lahko svobodno spregovorila, je v veliki meri zasluga gibanja #metoo. A govorila je lahko le kot hlipajoča žrtev, ki pripoveduje lastno izkušnjo in si ne drzne soditi o univerzalnih resnicah. 

Da je Kavanaugh vse skupaj lahko prikazal kot politični napad nasprotnikov, je bil dovolj že prepričljiv prikaz jeze.

Danes je Kavanaugh mirno v sedlu na Vrhovnem sodišču ZDA. Blasey Ford še vedno dobiva grožnje s smrtjo. 

Na univerzi Yale pa ženskam najbrž še naprej svetujejo, kako naj bodo videti, če želijo službo pri sodniku.

1. maj uradno praznuje 66 držav. Izhaja iz ZDA, čeprav je tam "dan dela" prvi septembrski ponedeljek. Ameriška zveza dela je l. 1885 zahtevala, da se s 1. 5. 1886 delovnik skrajša na 8 ur, 4. 5. 1886 pa se je med sicer mirnimi protesti zgodil bombni napad na policijo, poznan kot masaker Haymarket. Skoraj desetletje kasneje je Labor day kot nacionalni praznik skozi kongres "potisnil" predsednik Cleveland, da bi pomiril razredne napetosti ter ohranil status quo. Bal se je, da bi ustoličenje prvega maja kot praznika dela imelo anarhistične in socialistične konotacije.

Čeprav sta zavedanje o prvem maju in njegovo praznovanje obstajala že prej, naj bi ga pri nas prvič uradno praznovali l. 1941 pod nacisti. Totalitarna oblast nam je praznik "dala", a ne pozabimo, da nam ga je neka druga totalitarna oblast poskusila prepoloviti. Izvirni predlog Janševega ZUJF-a je vseboval izbris 2. maja kot dela prostega dne, sindikati so se uprli, in za nekaj let smo izgubili "le" prost 2. januar.

Zoki je v začetku tedna delil "veselo" novico, da vrata odpira tudi živalski vrt. Razlike med občinami so tako v času prepovedi gibanja postale še vidnejše; za avtopralnicami, McDonald'si in cerkvami pa dajemo prednost novi nenujnosti. 

Odprtje živalskega vrta pa vleče še neke druge vzporednice: v obdobju najhujše karantene smo bivanje za štirimi stenami, izolacijo, poostren nadzor in druge dele življenj zaprtih živali izkusili na lastni koži. 

Tudi brez korone bi lahko razmislili o tem, da zapiranje živali za zabavo množic ni etično. Prikrajšane so za svobodo, naravni habitat, živijo na premajhnih prostorih, so osamljene in dnevno izpostavljene pogledom obiskovalcev. Premnoge trditve o ohranjanju živalskih vrst hitro srečajo dejstva o nezadostnih genetskih bazenih in težkemu vračanju v naravo. 

Z dobrimi ali “dobrimi” nameni gre za izkoriščanje – in rejo – živali za profit. In kaj se bo z njimi zgodilo v živalskih vrtovih, ki bodo primorani zapreti vrata za dlje časa?