Agrument

O spletnih filtrih in njihovi učinkovitosti se v medijih govori že kar nekaj časa. V Sloveniji smo leta 2012 poskusili blokirati spletne stavnice, kar se na dolgi rok ni izšlo po načrtih. V Veliki Britaniji naj bi letos omejili dostop do pornografije, kar se po letih zamude, odlogov, tehničnih problemov in skrbi za zasebnost na koncu sploh ne bo zgodilo. 

Po popolnem neuspehu britanske vlade na tem področju pa se sedaj v ring podaja Avstralija. Po njihovem zakonu o "prepovedi šifriranja" in dokazih, da ne razumejo interneta in matematike, imajo tamkajšnji zakonodajalci sedaj še eno ("dobro") idejo. Dostop do strani za odrasle bodo omejevali s – prepoznavanjem obrazov! Strokovnjaki za tehnologijo in zagovorniki zasebnosti pa bodo ponovno morali razlagati o problemih s tovrstnimi filtri in rabo tehnologije prepoznavanja obrazov.

Za razliko od Združenega kraljestva, kjer so se po vseh ovirah na koncu le vdali, pa v Avstraliji glede na pretekle izkušnje tega ni pričakovati.

Danes je dan prometnega kolapsa okoli pokopališč, dan mrzličnega urejanja grobov, kupovanja cvetja, tekmovanja s sosedi, sorodniki in sokrajani: na katerem grobu so največje ikebane, kdo je prinesel najbolj glumazen šopek krizantem, kje gori največja množica plastičnih sveč? 

Je eden tistih redkih dni, ko smo vsi doma, a hkrati eden redkih takih, ko bi bili vsi raje po vsakodnevnih obveznostih. Vreme je otožno jesensko, trgovski centri so zaprti, dan, tako se pač spodobi, preživljamo v družinskem krogu. Nejevoljne najstnike vlačimo po grobovih pradedkov, ki jih niso nikoli poznali, sprejemamo obiske daljnih sorodnikov, ki vsako leto romajo na naša lokalna pokopališča, in zapravljamo podarjen čas, ki bi ga lahko namenili živim – niti ne za mrtve, pač pa za uprizarjanje naše ljubezni do njih.

Naj bo spoštljiv spomin na izgubljene ljubljene raje kot prispevek k ekološko-prometni katastrofi poblagovljenja čustev vsakdanja intimna motivacija za ljubeč odnos do tistih, ki so tu.

Skrbstveno delo je pogosto neplačano in nevidno delo. Ženske ga opravljajo od dva do desetkrat več kot moški; slednji tako lahko delajo bistveno več dela, ki "šteje" – je vidno in cenjeno. 

Ker tudi zaposlene ženske sprejmejo odgovornost nege pogosteje kot zaposleni moški, lahko ti razpolagajo z več prostega časa. To ogroža finančni položaj žensk, ki za namene skrbstvenega dela žrtvujejo ugodnosti in ure v službi, s tem pa raste tveganje, da bodo živele v revščini in bodo v starosti prepuščene javni pomoči.

Pri skrbstvenem delu gre tako – bolj kot za konflikt med spoli – za konflikt med žensko in državo, ki bi žensko z javnimi skrbstvenimi storitvami razbremenila. Prevzemanje odgovornosti za socialno skrb ima po raziskavah za državo pozitivne posledice. 

V Sloveniji je skrb za starostnike v veliki meri prepuščena svojcem, zanaša se na spolno delitev dela, ženske postavlja v neenak ekonomski položaj in tako sklepa začaran krog vprašanj o tem, kam se je skrila socialna država.

V Čilu že več tednov potekajo protesti proti naraščujoči neenakosti, mednarodna skupnost pa kljub vladnemu nasilju še s prstom ne migne. Tudi številne smrtne žrtve ne prepričajo EU, da bi obsodila nasilje in pozvala k umiritvi razmer.

Na ulicah Santiaga je mirno protestiralo kar milijon ljudi, predsednik Piñera pa je v odgovor v ponedeljek odstavil 8 ministrov. A to gotovo ne bo izboljšalo življenja ljudi v državi, kjer mnogi umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih medicinskih pripomočkov. Stanje je kritično, nevzdržno in nevarno.

Situacija je primerljiva z venezuelsko, odzivi pa drugačni. Zakaj? V Čilu ne vlada "grozni" socializem kot v Venezueli, pač pa dediščina brutalnega čikaškega neoliberalizma. Gre za obliko kapitalizma, ki služi le finančnim elitam in interesom tujega – predvsem ameriškega – kapitala. Požrešnost kapital(zm)a je ljudi spravila na ulice, a vodilni politiki še vedno kričijo, da alternative ni!

Toliko o lažni solidarnosti z Venezuelci in postavljanju na pravo stran!

Švedska akademija je nedavno razglasila letošnje Nobelove nagrajence. Največ prahu je dvignil prejemnik nagrade za književnost Peter Handke. Avstrijski pisatelj slovenskega rodu je znan kot Miloševićev podpornik, nekateri pa so ga označili celo za zagovornika genocida. 

Presenetila je tudi izbira Nobelovega nagrajenca za mir, saj je nagrado prejel etiopski premier Abiy Ahmed, ki je slavil predvsem zavoljo reševanja mejnega spora z Eritrejo. Mnogi opozarjajo, da spor med državama ni rešen, pred dnevi pa so se v Etiopiji vneli tudi siloviti protesti, ki Ahmeda obtožujejo zapiranja političnih nasprotnikov, in v katerih je umrlo več ljudi. 

Po vprašljivi podelitvi nagrade za mir Obami, lanskoletnih očitkih o spolnem nadlegovanju in številnih kritikah na račun nagrad za znanost, zaupanje v Nobelove nagrade pada. Zagotovo drži, da so jih prejeli tudi številni izjemni posamezniki, vendar je čas, da institucijo začnemo obravnavati bolj kritično in predvsem kot netransparentno in nekredibilno.