Agrument

8-urni delavnik v večini primerov ne deluje več. Ker smo ves čas izpostavljeni e-pošti in drugim obvestilom, se nikoli zares ne izklopimo, meja med delom in prostim časom pa sploh ne obstaja več.

O izgorelosti zaradi prehudega življenjskega, khm, delovnega tempa se sicer veliko govori, bolj malo pa se naslavlja ključne vzroke zanjo. Aljoša Bagola, ki je spisal največji domači hit na to temo, je denimo izgorel, si opomogel, nato pa se vrnil na svoje staro delovno mesto. Kot da delovno okolje ni krivo za njegovo izgorelost, temveč on sam.

Leto 2020 mu, tako kot vsem nam, s prostimi dnevi ne bo naklonjeno. Po dveh ugodnih letih (letos smo "izgubili" le en praznik, lani nobenega) bodo na vikend padli Prešernov dan, Dan boja proti okupatorju, 2. maj, Marijino vnebovzetje, Dan reformacije, Dan spomina na mrtve, pa tudi Dan samostojnosti in enotnosti. 

Želimo vam, da bi bilo v novem letu vaše delo tako neizčrpavajoče, da vam bo za izgubljene proste dni čisto vseeno!

Minuli četrtek je turško ustavno sodišče razsodilo, da tamkajšnja blokada Wikipedije ni v skladu z ustavo in odredilo njen takojšen preklic. Dostop do spletne enciklopedije je bil onemogočen aprila 2017, ko je Ankara zahtevala umik opisov, ki so trdili, da podpira islamistične teroristične organizacije. Uredniki se zahtevam niso uklonili, Turčija pa je Wikipedijo blokirala zaradi grožnje nacionalni varnosti.

Sedaj čakamo še na možno razsodbo z Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer je bila tožba s strani Wikipedije vložena maja letos. Ali bodo oblasti ravnale v skladu z odločitvijo svojega ali z morebitno odločitvijo ESČP zaenkrat še ni jasno, saj ignoriranje razsodb evropskega sodišča in neplačevanje kazni v Turčiji ni redkost.

Turčija je po številu zaprtih novinarjev druga na svetu (za Kitajsko), redno se znajde na koncu seznamov držav glede na svobodo medijev, trenutno pa kljub nasprotujoči razsodbi evropskega sodišča v priporu še vedno drži aktivista za človekove pravice.

Poleti je indonezijska vlada napovedala, da bo preselila prestolnico države iz Džakarte na otok Borneo. Poleg prometne zgoščenosti ter onesnaženja se prebivalci Džakarte soočajo tudi s posedanjem zemlje, zaradi česar naj bi bilo to obmorsko mesto bilo do leta 2050 že pod nivojem gladine vode. 

Ideja selitve glavnega mesta ni nova in Indonezija ni edina država, ki verjame, da lahko s planiranjem in futuristično tehnologijo ustvari mesto prihodnosti. Morda najslavnejši primer je selitev brazilskega političnega in administrativnega upravljanja iz Ria de Janeira v Brasilio leta 1960. Mesto, ki naj bi utelešalo progresivne ter egalitarne ideale, danes zaznamujeta urbana segregacija in neenakost. 

Selitev prestolnice iz Džakarte ne bo rešila problema prežeče okoljske katastrofe za večino prebivalstva, ki je prerevno, da bi se preselilo. Hkrati se z novimi priseljenci ustvarja ekološki pritisk na Borneo in njegove gozdove. Slabega okoljskega upravljanja se pač ne da rešiti z novim mestom!

Buržoazija ne more obstajati, ne da bi revolucionalizirala produkcijske načine, s tem produkcijske odnose – in s tem družbene odnose. Schumpeter marksistični poanti, da je kapitalizem destruktiven in transformativen, doda še premik poudarka z razrednega boja, ki ga motivira izkoriščanje, na "kreativno destrukcijo," proces, ki ekonomsko strukturo nenehno spreminja od znotraj; neprestano uničuje staro in ustvarja novo.

Če je bila včasih kreativnost ločena od enostavne reprodukcije in se je nanašala na neke "vzvišene" sfere umetnosti in filozofije, je zdaj le še eden od kapitalističnih sloganov. "Kreativni razred" naj bi predstavljal gonilno silo razvoja v postindustrijskih družbah. Ima distinktiven okus, verjame v meritokracijo, družbeno raznolikost in urbanost ter združuje navidez nezdružljivo – zahtevi po avtentičnosti in ekonomski racionalnosti. A ko pragmatizem trga sovpade z vrednotami, ki naj bi bile onkraj tržnih, ne gre za kolonizacijo čistega duha, ampak za povsem srečen zakon.

Kalifornija je pred meseci naredila pomemben korak za delavce, ki služijo preko spletnih platform – dosedanje zunanje izvajalce, ki so delo za velikane "gig ekonomije" opravljali preko pogodb in so bili brez delavskih in socialnih pravic, bodo morali po novem delodajalci zaposliti. 

Korporacije, ki svojim delavcem niso zagotavljale minimuma socialnih pravic, se na vse pretege trudijo, da bi tako tudi ostalo. Uber, Lyft in DoorDash so tako skupaj zbrali 90 milijonov dolarjev za boj proti zakonski spremembi in domnevno tudi s podkupninami prepričali nekatere voznike k protestom proti novemu zakonu, saj naj bi delu jemal element prostega razpolaganja z delovnim časom.

Glede na to, da vse večje število Američanov stežka pokriva življenjske stroške le z eno službo, je morda fleksibilnost pri žongliranju med dvema urnikoma res pomembna, vendar – kaj pa, če bi vsem zagotovili le eno varno in stalno zaposlitev, ki ne bi omogočala zgolj golega preživetja?