Agrument

Skrbstveno delo je pogosto neplačano in nevidno delo. Ženske ga opravljajo od dva do desetkrat več kot moški; slednji tako lahko delajo bistveno več dela, ki "šteje" – je vidno in cenjeno. 

Ker tudi zaposlene ženske sprejmejo odgovornost nege pogosteje kot zaposleni moški, lahko ti razpolagajo z več prostega časa. To ogroža finančni položaj žensk, ki za namene skrbstvenega dela žrtvujejo ugodnosti in ure v službi, s tem pa raste tveganje, da bodo živele v revščini in bodo v starosti prepuščene javni pomoči.

Pri skrbstvenem delu gre tako – bolj kot za konflikt med spoli – za konflikt med žensko in državo, ki bi žensko z javnimi skrbstvenimi storitvami razbremenila. Prevzemanje odgovornosti za socialno skrb ima po raziskavah za državo pozitivne posledice. 

V Sloveniji je skrb za starostnike v veliki meri prepuščena svojcem, zanaša se na spolno delitev dela, ženske postavlja v neenak ekonomski položaj in tako sklepa začaran krog vprašanj o tem, kam se je skrila socialna država.

V Čilu že več tednov potekajo protesti proti naraščujoči neenakosti, mednarodna skupnost pa kljub vladnemu nasilju še s prstom ne migne. Tudi številne smrtne žrtve ne prepričajo EU, da bi obsodila nasilje in pozvala k umiritvi razmer.

Na ulicah Santiaga je mirno protestiralo kar milijon ljudi, predsednik Piñera pa je v odgovor v ponedeljek odstavil 8 ministrov. A to gotovo ne bo izboljšalo življenja ljudi v državi, kjer mnogi umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih medicinskih pripomočkov. Stanje je kritično, nevzdržno in nevarno.

Situacija je primerljiva z venezuelsko, odzivi pa drugačni. Zakaj? V Čilu ne vlada "grozni" socializem kot v Venezueli, pač pa dediščina brutalnega čikaškega neoliberalizma. Gre za obliko kapitalizma, ki služi le finančnim elitam in interesom tujega – predvsem ameriškega – kapitala. Požrešnost kapital(zm)a je ljudi spravila na ulice, a vodilni politiki še vedno kričijo, da alternative ni!

Toliko o lažni solidarnosti z Venezuelci in postavljanju na pravo stran!

Švedska akademija je nedavno razglasila letošnje Nobelove nagrajence. Največ prahu je dvignil prejemnik nagrade za književnost Peter Handke. Avstrijski pisatelj slovenskega rodu je znan kot Miloševićev podpornik, nekateri pa so ga označili celo za zagovornika genocida. 

Presenetila je tudi izbira Nobelovega nagrajenca za mir, saj je nagrado prejel etiopski premier Abiy Ahmed, ki je slavil predvsem zavoljo reševanja mejnega spora z Eritrejo. Mnogi opozarjajo, da spor med državama ni rešen, pred dnevi pa so se v Etiopiji vneli tudi siloviti protesti, ki Ahmeda obtožujejo zapiranja političnih nasprotnikov, in v katerih je umrlo več ljudi. 

Po vprašljivi podelitvi nagrade za mir Obami, lanskoletnih očitkih o spolnem nadlegovanju in številnih kritikah na račun nagrad za znanost, zaupanje v Nobelove nagrade pada. Zagotovo drži, da so jih prejeli tudi številni izjemni posamezniki, vendar je čas, da institucijo začnemo obravnavati bolj kritično in predvsem kot netransparentno in nekredibilno. 

Francija in Nizozemska sta pretekli teden na glasovanju o postopkih razširitve EU dali rdečo luč Albaniji in Severni Makedoniji, kljub temu, da sta obe državi izpolnili pogoje za začetek pristopnih pogajanj. Macron pravi, da mora Unija najprej poskrbeti za lastno notranjo reformo – moderen centrist v stilu klovna Donalda z manj populističnimi besedami sporoča: "Europe first!"

To je slaba novica za regijo. Zdaj, ko je vsem jasno, da bruseljske obljube nič ne veljajo, je mir spet manj gotov. Kaj se bo zgodilo s Prespanskim sporazumom? Ne pozabimo, da so Makedonci spor z Grčijo razrešili predvsem zato, ker je bil to pogoj za vstop v EU. Bodo Albanci oživili sanje o Veliki Albaniji? Kaj je politično oportuno v državah, ki jih Bruselj po letih uboganja in prilagajanj odpravi na tak način? Najbrž da se – tako kot Vučić – obrneš v drugo stran.

Na Zahodnem Balkanu se sicer trenutno odvija nova hladna vojna, v kateri se za vpliv borijo Ankara, Moskva in Washington. V Bruslju pa nimajo časa.

Letošnji prejemnik Ježkove nagrade je vsestranski umetnik Marko Brecelj. Ker je v dolgih letih ustvarjanja – tako kot kameleon – zamenjal številne vloge povezane s kulturo, ga je nemogoče opisati. Na prejete nagrade se požvižga, zato je to le še eno v vrsti nepomembnih priznanj.

Kljub temu pa je podelitev nagrade Breclju dokaz, da družbena kritika ni le zaželena, pač pa celo nujna. S svojimi performansi v družbo vnaša nelagodje, zgroženost, jezo, pa tudi radost in veselje. Pred leti je zaradi konformizma slovenske politike pljunil tedanjega zunanjega ministra, ki je poosebljal hlapčevski odnos do Nata in zahodnih velesil.

Kljub novim obrazom, pa se v zunanji politiki ni dosti spremenilo. Nenačelnost in konformizem sta še vedno gonilni sili, ki vodita (neobstoječo) zunanjo politiko države. Sprenevedanje pri brutalnosti nasilja nad Katalonci in zatiranjem temeljnih pravic ‘španskih državljanov’ je zgolj zadnji kamenček v mozaiku norosti, za katere je odgovoren nekdanji premier.