Agrument

Modni gigant H&M, ki je tudi lastnik znamk COS, Weekday, Monki in drugih, nam v oglaševalskih kampanjah ponosno sporoča, da je njihov produkcijski sistem krožen, da bodo do leta 2030 začeli materiale pridobivati trajnostno, da bodo v istem času ogljično nevtralni (pozitivni do l. 2040) in da stremijo k zagotavljanju dostojnega plačila za delavce.

Polna usta besed, a bolj malo rezultatov! Že leta 2013 so npr. oznanili, da bodo delavci v petih letih začeli prejemati dostojno plačilo. Glede na to, da podjetje ni lastnik tovarn, kjer šivajo njihova oblačila in da se z dosežkom niso potrkali po prsih, je jasno, da zaveze niso izpolnili. Čeprav delajo nekatere korake za izboljšanje trajnosti, pa je nemogoče izboljšati produkcijske procese brez izboljšanja delovnih pogojev.

Covid-19 je anomalije v industriji le še poglobil in jih bolje izpostavil. Podjetja imajo priložnost, da obrnejo nov list. Mi pa lahko kupujemo manj, skrbimo za oblačila, ki jih že imamo, in podpremo boj za dostojne plače!

Ob približevanju predsedniških volitev v ZDA lahko zaskrbljeno spremljamo vedno očitnejše namige Donalda Trumpa, da v primeru poraza ne namerava mirno predati oblasti. Trump s teorijami zarote o volilnih prevarah že vrsto let pripravlja teren za izpodbijanje legitimnosti volitev, trenutno pa je najbolj glasen v prepričanju, da mu bodo demokrati zmago ukradli z goljufijami pri glasovanju po pošti. 

Situacija se je dodatno zapletla po smrti vrhovne sodnice Ruth Bader Ginsburg, sicer odločne zagovornice liberalnih vrednot. Republikanci s Trumpom na čelu želijo namreč po hitrem postopku imenovati njeno naslednico, konservativko Amy Coney Barrett, čeprav so leta 2016 podoben manever preprečili Obami. 

Če bo Barettova potrjena, bodo pod vprašaj najverjetneje postavljeni številni liberalni zakoni, predvsem pa Trump odkrito priznava, da želi vrhovno sodišče čim prej sestaviti tako, da bi slednje v primeru odločanja o rezultatu volitev razsodilo njemu v prid. Bo to tudi začetek avtoritarne Amerike?

Znano je, da je delo okoljskih aktivistov preganjano in zaradi tega mnogokrat nevarno. V lanskem letu je bilo ubitih kar 212 okoljskih aktivistov, največ v Južni Ameriki in Aziji. 40 % vseh žrtev so domorodni prebivalci, ki predstavljajo le 5 % svetovne populacije, a jih vplivi okoljske krize najbolj prizadanejo. Na Filipinih, ki so za okoljske aktiviste najbolj smrtonosni, je tovrstni aktivizem kriminaliziran. Na drugi strani skušajo v Kanadi v odločitve, ki so povezane s posegi v okolje in ohranjanjem narave, vključiti tudi domorodne prebivalce – čeprav jih hkrati označujejo za grožnjo nacionalni varnosti.

Okoljskemu aktivizmu s cenzuro ne prizanaša niti Facebook. Prejšnji teden je bilo izbrisanih 200 osebnih profilov aktivistov, ker naj bi kršili Facebookova pravila o intelektualni lastnini. Profili so bili večinoma zopet aktivirani, Facebook pa se je na izpad odzval, da je šlo za pomoto.

Naj te tragične zgodbe ne bodo razlog za pomilovanje, temveč raje veter v jadra našemu skupnemu boju za bolj pravičen svet!

Vlada je sporočila, da bo s koncem meseca prenehala regulirati cene pogonskih goriv izven avtocestnega križa. V imenu prostega trga, skladno z mantro o ponudbi in povpraševanju, bodo lahko sedaj podjetja, ki ponujajo gorivo, tudi prosto določala cene. Zagovorniki liberalizacije cen lajnasto ponavljajo, da bodo na trg vstopili tuji ponudniki, ki jih do sedaj ni bilo.

Trg na področju pogonskih goriv nadzorujeta dve podjetji. Zato je povsem na mestu kritika, da se bodo zaradi višjih cen goriv milijoni iz denarnic potrošnikov stekli v žepe podjetij in delničarjev. Sklep vlade je v eni uri ministru Vizjaku prinesel kar 11 tisočakov.

A navzkrižje interesov ni edini problem. Problematično je tudi razumevanje vloge države, tako na desnem kot levem političnem polu. Politika je trgu prepustila že stanovanjsko področje, bančništvo in javni promet. Glede na rezultate je jasno, da samoregulacija trga ne deluje. Zato je pod vprašaj potrebno postaviti vsakršno nadaljnjo liberalizacijo, vključno z zdravstvom in šolstvom!

Obrazne maske so postale stalnica. Namesto razpravljanja o njihovi koristnosti in iskanja razlogov za povečanje nezaupanja v znanost pa raje poglejmo še njihovo drugo funkcijo.

Maske so se že pred pandemijo omenjale kot ultimativna modna gesta prihodnosti. Poleg virusov nas namreč ščitijo tudi pred nekaterimi oblikami državnega nadzora: ob vseprisotnih kamerah danes težko dosežemo anonimnost v javnem prostoru. Razvoj tehnologije prepoznavanja obrazov je v ZDA že povezan z rasnim profiliranjem, na Kitajskem pa služi tudi širšemu nadzoru družbe.

Če je šlo do sedaj le za manjše eksperimentalne skupine in oblikovalce, pa se trend “anti-nadzorovalne” mode ob vse močnejšemu nezadovoljstvu in številnih protestih širi vedno hitreje. Obenem se tudi tehnologija razvija skoraj tako hitro kot alternative, nanje pa se hitro odzivajo tudi oglaševalci, ki vseskozi iščejo načine, kako aproprirati upor.

Ne glede na vse omejitve pa so maske še vedno najboljši način zaščite pred virusom in – državo!