Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Oblast nad čuvaje oblasti

Medtem ko v ZDA vojna proti ženskam raste (in se seli k nam), se je tam začela še ena: vojna proti svobodnemu novinarstvu.

Mesec dni za tem, ko so Juliana Assanga zvlekli z ekvadorske ambasade v Londonu, so mu ZDA naložile 17 novih obtožnic kršenja Zakona o vohunjenju iz leta 1917: ne za kazensko pridobitev podatkov, temveč za samo objavo informacij. Nove obtožbe skušajo prvič v zgodovini špijonaže obsoditi publicista, s tem pa Assangu ob bok postavljajo vsakega novinarja v državi. Tukaj ne gre več le za napad na žvižgača, temveč za pravna prizadevanja oslabitve prvega amandmaja in onemogočanja novinarske dejavnosti. Prikladno se to dogaja v času, ko Trump zmerja medije s "sovražniki ljudstva", prihodnost Velike Britanije, ki bo odločala o izročitvi Assanga v roke ZDA, pa je nejasna.

Gre za napad na svoboden tisk Zahoda - njegovi velesili pa grozi doktrina, ki bi vladi omogočala cenzuro novičarskega materiala. Ne dopustimo, da novinar v službi javnosti postane novinar v službi oblasti!


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Sodišče kot teater?

Malingering ali hlinjenje je praksa, ki se je na sodišču poslužujejo obtoženci v civilnih in kazenskih postopkih. Gre za simulacijo psihičnih težav s pridobitniškim namenom; nekaznovanje za storjeno kaznivo dejanje, zmanjšanje kazni, finančna kompenzacija. Hlinjenja ne gre enačiti z Munchausnovim sindromom, kjer oseba potvarja bolezenske znake brez očitne pridobitniške koristi.

Eden bolj znanih grešnikov tovrstnega početja je bil Vincent Gigante, ki se je med drugim pogovarjal s parkirnimi avtomati, ob dostavljenem pozivu pa so ga celo našli golega pod tušem - z dežnikom v roki. Šest let po obsodbi je zaradi prikritih obveščevalcev priznal hlinjenje.

V Sloveniji je nedavno koprsko višje sodišče zavrglo obtožbo spolnega napada na mladoletnike in posesti pornografskega gradiva z znaki pedofilije zaradi izvedenskega mnenja, da gre za nesposobnost sledenja glavni obravnavi. Ista oseba je pred nekaj leti lastnoročno vložila tožbo zoper državo. Vsebina tožbe sicer temelji na psihičnih težavah tožnika, a o njegovi prištevnosti ne pušča dvoma.


Kdo bo za pijačo dal, ko umrlo bo človeštvo?

Zdaj, ko smo po volitvah v EP končno malo zadihali, pa lahko pomislimo na zrak. Ameriški inštitut Climate Nexus poroča o porastu metana v ozračju v zadnjih nekaj letih, takšne rasti pa ni pričakoval nihče. Če bo šlo tako naprej, bo sveže izpuščeni metan izničil vse, kar bi dobili, če bi se vse države držale Pariškega sporazuma. Da ne omenjamo težav z deževniki v ne-več-permafrostu.

Soočanje z okoljsko katastrofo je in bo težko. Čeprav pesimizem še nikoli ni dišal tako lepo, je treba potencialne rešitve vzeti zares. Stvari so kompleksne in rešitve daleč od enostranskih, vendar na Princetonovem okoljskem inštitutu vztrajajo, da ni vse izgubljeno. Onkraj spremembe politike zagovarjajo strategijo petnajstih klinov - petnajstih (tehnoloških) ciljev, ki naj bi zagotovili, da lahko kapitalizem še naprej jé svoje otroke, ne da bi obenem pojedel planet.

Morda bo kapitalizmu uspelo, verjetno ne. Na srečo vsaj pri IPCC kapitalizmu ne verjamejo.


Karavana gre naprej

Evropske volitve niso tako dramatično pretresle razmerij moči, kot so mnogi napovedovali. Konzervativci (EPP) in socialisti (SD) res prvič v zgodovini ne bodo imeli večine kar sami, a najbrž bodo partnerje iskali med liberalci (ALDE), katerih številne članice so preveč brez barve, vonja in okusa, da bi lahko govorili o občutnih premikih. Pri naših sosedih res slavijo bolj (Fidesz, Liga) ali manj (HDZ, ÖVP) fašistoidne sile, kar pa očitno ne bo pretirano pretreslo ravnotežja.

Pa doma? Največji luzerji so SMC, ki so dosegli tako slab rezultat, da jih lahko dokončno razglasimo za politično mrtve. Osmoljenci so tudi v Levici, kjer presenetljivo ostajajo brez evropske predstavnice/-ka, čeprav je imela nosilka liste Tomić vseevropsko pozornost, in v DeSUS, kjer niti Šoltes, ki je bil sicer četrti po številu glasov, ni zadostoval za prag.

Dve stvari, v katerih smo globoko pod evropskim povprečjem, sta volilna udeležba in glasovi za okolje. Da nista morda povezani?


Če vsi kandidiramo, vsi zmagamo

Od četrtka do nedelje bodo v državah članicah potekale volitve v Evropski parlament. Ta je v mobilizacijo volivcev vložil veliko denarja in zagnal kampanjo, katere osrednji slogan je: “Če vsi volimo, vsi zmagamo”.  Obžalovanja vredno je le, da se je tokom prejšnjega sklica EP večkrat odločil proti večji transparentnosti svojega dela in tako izpustil priložnost nagovoriti apatično volilno telo s proaktivnimi ukrepi. 

Za vse, ki se nameravate udeležiti volitev, velja v obzir pri obkroževanju vzeti podpovprečno dejavnost sedanjega sklica. Vsi poslanci razen Vajgla vnovič kandidirajo, zgolj Fajon in Šoltes pa se med kolegi uvrščata med aktivnejše. Seveda ne želimo na pomoč klicati "novih obrazov", ampak zgolj izzvati volivce, da naj o svoji odločitvi tehtno premislijo. Ker vsak glas še ne pomeni zmage za vse. In nenazadnje, zakaj bi glasovali za nekoga, ki želi evropskemu projektu škoditi.

Bi nam res bilo bolje brez evra, odprtih mej, izmenjav, "bruseljskih birokratov"? Vprašajte Britance!