Agrument

Zoki je v začetku tedna delil "veselo" novico, da vrata odpira tudi živalski vrt. Razlike med občinami so tako v času prepovedi gibanja postale še vidnejše; za avtopralnicami, McDonald'si in cerkvami pa dajemo prednost novi nenujnosti. 

Odprtje živalskega vrta pa vleče še neke druge vzporednice: v obdobju najhujše karantene smo bivanje za štirimi stenami, izolacijo, poostren nadzor in druge dele življenj zaprtih živali izkusili na lastni koži. 

Tudi brez korone bi lahko razmislili o tem, da zapiranje živali za zabavo množic ni etično. Prikrajšane so za svobodo, naravni habitat, živijo na premajhnih prostorih, so osamljene in dnevno izpostavljene pogledom obiskovalcev. Premnoge trditve o ohranjanju živalskih vrst hitro srečajo dejstva o nezadostnih genetskih bazenih in težkemu vračanju v naravo. 

Z dobrimi ali “dobrimi” nameni gre za izkoriščanje – in rejo – živali za profit. In kaj se bo z njimi zgodilo v živalskih vrtovih, ki bodo primorani zapreti vrata za dlje časa?

Pred dnevi nas je vladni govorec podučil, da Gale ni žvižgač, ker je bil sam vpleten v posle zavoda.

Kacin očitno ni seznanjen z lani sprejeto direktivo o zaščiti žvižgačev. Ta v uvodu žvižgače identificira kot osebe, “ki delajo za javno ali zasebno organizacijo” in “so pogosto prve seznanjene z grožnjami / škodo za javni interes, ki se pojavijo v tem okviru”, medtem ko 5. člen kot prijavitelja opredeljuje “osebo, ki prijavi ali javno razkrije informacije o kršitvah, pridobljene v okviru njenih delovnih dejavnosti”.  Kot prvi primer področne rabe direktive se izpostavlja ravno – javna naročila. 

Naj spomnimo: Snowden je pred svojimi razkritji delal kot pogodbenik NSA in bil globoko vpleten v okvir nadzora. Danes velja za eno prvih žvižgaških referenc.

V nasprotju s Kacinom, splošni konsenz v EU prav udeleženost prepozna kot element, ki arhetipsko konstruira žvižgača. Direktivo moramo v zakonodajo prenesti do leta 2021, upajmo, da takrat ne bomo več poslušali govorčevih šal!

Glede na izjave vladnih govorcev bomo v prihodnosti obvezno prostovoljno namestili aplikacijo, ki bo skušala ujeti vse ljudi, s katerimi smo bili v stiku. Urad informacijske pooblaščenke RS zaenkrat sicer uvedbi takšne aplikacije ni najbolj naklonjen in še lahko upamo, da nam v Sloveniji na svoje pametne telefone ne bo treba nameščati vohunske programske opreme.

Pot, ki jo ubira veliko evropskih držav, omogoča relativno enostavno deanonimizacijo (in posledično tudi identifikacijo) uporabnikov. Glede na dosedanje poteze naše trenutne vlade je pričakovati, da bo kaj podobnega poskusila tudi sama. Toda ni vse črno. Nemčija si je pred kratkim premislila in napovedala aplikacijo, ki podatkov ne pošilja na centralni (državni) strežnik.

Na inštitutu za kriminologijo PFUL pravijo "ni vsaka rešitev, ki je najprimernejša z medicinskega vidika in je obenem tehnično izvedljiva, tudi sprejemljiva v demokratični družbi", mi pa dodajamo, da ne moremo zaupati aplikaciji, katere koda ni objavljena.

Omrežje 5G je razlog za visoko smrtnost Covid-19. Virus je bil vzgojen v ameriškem laboratoriju, najverjetneje kar s strani Billa Gatesa. 

Teorije zarote niso nobena novost, njihov način širjenja pa je. Fragmentiranost socialnih omrežij pomeni, da se teorije zarote širijo iz različnih virov, med različnimi ciljnimi publikami in z različno vsebino. Zahvaljujoč optimiziranim algoritmom, ki so ustvarjeni za čim večji engagement, se ne- ali pol-resnice z le nekaterimi skupnimi imenovalci nato prepletajo, med seboj oplajajo in viralno širijo po svetovnem spletu. 

Gre za "infodemijo", ki ogroža kolektivne ukrepe proti koronavirusu, saj zaradi poplave različnih informacij državljani težje razberejo zanesljive smernice. Same podrobnosti teh teorij so sekundarnega pomena, njihovo bistvo pa je v sejanju dvoma in nezaupanju institucijam. Vse to je nočna mora za vlade, ki si želijo učinkovitih ukrepov, ter voda na mlin tistim, ki želijo širiti razdor in utrjevati politično oblast na račun kaosa. 

Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so pojem politična korektnost uporabljali na levi strani političnega spektra, in sicer predvsem ironično, v devetdesetih pa je že prevladovala korektna raba. Hall vzpon politične korektnosti, ki je opolnomočila manjše skupine, povezuje s fragmentacijo politične sfere in razpadom kolektivnih identitet, kot je npr. razredna pripadnost.

Politična korektnost, torej inkluziven govor, ki je posebej pozoren na ranljive skupine, je v teh štiridesetih letih odtekla cel krog in se vrnila na izhodišče: danes je spet predmet posmeha. Eni zagovornike identitetnih politik ter njihove izpeljave v intersekcionalnost zmerjajo za bojevnike družbene pravičnosti ali snežinke, ki signalizirajo vrline, drugi pa za levoliberale, a ironija je v tem, da lahko družbo brez politične korektnosti mislimo šele, ko se bodo prav ti robavsi naučili obnašati. Če bomo vljudni do vseh, ne bo treba biti posebej občutjiv do nikogar.