Agrument

Aljaž Bedene, ta hip najvišje uvrščeni Slovenec na ATP lestvici (tisti, ki si je želel v Davisovem pokalu igrati za Združeno kraljestvo), je naznanil, da se seli na Bahame.

O tem je od večjih domačih medijev poročal le Dnevnik, pa tudi pri slednjem se niso potrudili, da bi Bedeneta vprašali, čemu prestavlja stalno prebivališče. V intervjujih je Bedene večkrat poudaril, kako rad ima Slovenijo in jo celo čustveno označil za "svojo domovino": Žurnalu je celo zaupal, da si v Sloveniji želi živeti njegova žena (takrat zaročenka). Če k temu dodamo še dejstvo, da profesionalni tenisači večino leta itak preživijo na ATP turneji ter v obzir vzamemo zanimivo naključje, da na Bahamih ni davka na dohodek, davka na kapitalske dobičke, davka na prenos kapitala in nepremičniskega davka, se zdi, da mediji niso naredili svojega dela.

Manj premožnih ljudi bo bežalo v tujino le, če to obravnavamo kot družbeno nesprejemljivo dejanje. Slednje se seveda začne z odgovornim novinarstvom in težkimi vprašanji.

Ruska agencija za jedrsko energijo Rosatom v svet izvaža številne nuklearne elektrarne. Te najdemo v Indiji, Iranu in na Kitajskem, med drugim nastajajo v Turčiji, Bangladešu in na Madžarskem, še precej pa jih načrtujejo v mnogih afriških državah. Nedavno so na pot v Sibirijo poslali celo svojo prvo plavajočo jedrsko elektrarno. 

S tem pa Rusija marsikateri drugi državi povzroča velike skrbi. Prav Rosatom je namreč pred kratkim med testiranjem raketnega motorja zakrivil jedrsko nesrečo s hudimi posledicami. Nesreče pa na tem področju še zdaleč niso edina težava. Jedrska energija je resda čistejša od nekaterih alternativ, vendar pa dileme, kot sta rudarjenje urana ali skladiščenje radioaktivnih odpadkov, kažejo, da je niti približno ne gre klasificirati kot čisti vir energije.

Tega bi se moral zavedati tudi premier Šarec in pogled od drugega bloka krške nuklearke raje usmeriti k resnično čistim virom, ki bodo predstavljali sprejemljivo rešitev za energetsko prihodnost.

Prejšnji teden so zaznamovali protesti proti Bolsonarovi vladi, naslavljajoč širok spekter vprašanj: od krčenja amazonskih deževnih gozdov in domorodnih skupnostih, rezanja proračuna za izobraževanje do kulture mizoginije in mačizma, ki vlada v državi. Vse to se dogaja z namenom ohranjanja Brazilije kot globalno pomembnega izvoznika primarnih surovin, saj neenaki pogoji v svetovni trgovini narekujejo, da morajo manj “razvite” države (globalnega Juga) črpati iz narave in izkoriščati poceni delovno silo, da bi lahko pridobile “napredne” dobrine iz bogatih držav (globalnega Severa), kjer je cena dela dražja, narava pa se ščiti. 

Po spletu že kroži meme, da gori napačen Amazon, saj sta Vanguard in BlackRock, dva največja institucionalna vlagatelja v Amazon.com, pomembna tudi pri gojenju soje in goveda v Amazoniji. Borci za Amazonijo so sestavili izčrpen seznam “sostorilcev” in vabijo k njihovem bojkotu. Čigavi interesi bodo zmagali - (“severnih”) potrošnikov ali državljanov?

Vse bolj jasno je, da se strelski napadi desnih ekstremistov začnejo v različnih spletnih skupnostih. Manj znano pa je, da sta se tako strelec iz Christchurcha kot tudi napadalec iz El Pasa identificirala z “ekofašizmom".

Kljub splošnemu prepričanju, da desnica pogosto zanika klimatske spremembe, to ne drži vedno. Ekofašizem lahko opredelimo kot gibanje, ki verjame, da smo ljudje na Zemlji presegli kapacitete, število prebivalcev pa je potrebno zmanjšati hitro in učinkovito. Pri tem seveda ne gre za podobe dreves objemajočih hipijev, temveč za prepričanje, da se bodo ekološki problemi rešili s “pravilnimi (belimi) geni” ter zatrtjem beguncev in migracij, ki jih bo z višanjem temperatur in dviganjem morske gladine vedno več.

Že tako problematično zanikanje in neuspešno soočanje z ekološko katastrofo tako odpira še več priložnosti za razmah ekstremizmov ter desničarskim demagogom daje možnost, da strelske pohode izrabljajo za demoniziranje podnebnega aktivizma. 

Da so stanovanja čedalje bolj nedostopna, je popolnoma jasno. In to vsem, razen politikom, ki namesto stanovanj gradijo zidove in ograje – vse za varnost ljudi. Seveda nepremičninska kriza ni le slovenski problem, situacija je problematična tudi po svetu in pri naših sosedih.

Npr. v Bologni brezvestni najemodajalci na trgu ponujajo vse mogoče. Dvosobno stanovanje brez WC-školjke (!) za norih 700 €. Kljub ogromnemu povpraševanju pa kar 15 % stanovanj v mestu ostaja praznih. Nevidna roka trga ne deluje in očitno se je spremenila v pest, ki tepe in ožema prekarce ter študente.

Peščica nepremičninskih baronov s pridom izkorišča odsotnost državne stanovanjske strategije in polni lastne žepe. Bolonjsko krizo bodo “reševala” zasebna podjetja, ki že gradijo luksuzne študentske domove, pri nas pa še vedno čakamo vsaj na nepremičninski davek.

Medtem pa politiki javnost strašijo pred volkovi in migranti. Važno, da smo "varni", pa tudi če spimo na cesti zaradi previsokih cen stanovanj!