Agrument

Dnevnik je poročal, da je vlada pri imenovanju Petriča v Beneško komisijo spet prekosila samo sebe. Svojega kandidata jim je uspelo imenovati kljub temu, da je rok za prijave že potekel. Petrič je pojasnil, da na prvi razpis ni bil "pozoren", na drugega – ki je bil brez pojasnila ponovljen – pa se je prijavil, ker so ga na to "opozorili prijatelji".

Da Janša ne zamudi nobene priložnosti, da kadrira vodljive oportuniste, ni novo. Da primernost kandidata ni najpomembnejša, pa tudi ne. Isti dan, ko je bil Petrič imenovan v svetovalni organ Sveta Evrope o ustavnih vprašanjih, so ga ujele kamere, kako naduto žuga protestnikom, da jih mora biti sram, da protestirajo. Ta organ ima med svojimi vodili zapisano, da je "pravica do mirnega zborovanja osnovna človekova pravica". 

Petrič, ki je tudi Pahorjev svetovalec, je kasneje "razjasnil" situacijo: njegove besede so bile namenjene protestnikom, ki so ga s snemanjem nadlegovali. Če sodimo po predsednikovem molku, očitno dovolj dober izgovor. 

Izgredi, ki v ZDA divjajo vse od policijskega umora Georga Floyda v začetku prejšnjega tedna, so dosegli že 75 mest, v skoraj polovici so župani uvedli policijske ure. Nazadnje je bila policijska ura v toliko mestih razpisana leta 1968, po protestih, ki so sledili umoru Martina Lutherja Kinga mlajšega.

Koktejl stoletja stare rasne nepravičnosti in rekordne brezposelnosti, s katero se v ZDA soočajo po pandemiji, v kombinaciji s konstantnim rasizmom v policijskih vrstah ter močjo družbenih medijev, preko katerih je posnetek brutalnega umora nedolžnega Floyda v enem dnevu dosegel domala celo državo, je ZDA pripeljal na zgodovinsko prelomnico. 

Medtem, ko je celo nekaterim največjim konzervativcem postalo jasno, da se (četudi nasilnih) protestov, za katere je bilo povod policijsko nasilje, ne da umiriti s policijskim nasiljem, Trump še vedno raje grozi, kot da bi se opravičil v imenu države.

V Noriškem kraljestvu so navdušeni! Najboljši je Janez, potem Ronald, potem Donald ...

Pred dvema tednoma so mestni svetniki Mestne občine Maribor (MOM) na predlog župana Saše Arsenoviča s seje mestnega sveta odstranili enega izmed svojih kolegov, Matica Matjašiča. Zataknilo se je pri obravnavi revizijskega poročila o investiciji v sortirnico odpadkov, ki jo je izvedlo javno podjetje Snaga. Svetniki so odločili, da to točko seje zaprejo za javnost, Matjašiča pa, ker ni hotel predati svojih elektronskih naprav, pošljejo domov.

Na uradnem FB profilu občine so odločitev upravičili s sklicevanjem na Poslovnik mestnega sveta MOM, ki v 115. členu določa, da lahko svet zapre sejo za javnost. A poslovniki so ravno del problema! Tako v Mariboru kot tudi drugod po Sloveniji so prav s poslovniki izvoljeni predstavniki sami sebi dovolili, da brez resnega nadzora izključujejo javnost iz svojega dela. Temu dodajmo še dejstvo, da so podatki o delu mestnih svetov raztreseni, celo skriti, po različnih PDF-jih, po katerih se ne da iskati, in razlaga, zakaj so ljudje apatični, je na dlani.

Leta 2011 je Obamova administracija uradno pokopala t.i. “fairness doctrine”, pravilo, da morajo mediji uravnoteženo in reprezentativno predstaviti različne perspektive kontroverznih tem. S tem so zakoličili stališče, da, tudi ko oblast ščiti pluralnost (in posledično svobodo) mnenj, gre za nedopusten poseg v svobodo govora. Če je svoboda govora v 19. stoletju ščitila abolicioniste, v 20. pa opolnomočila mnoge manjšine, jo danes torej zaznamuje predvsem svoboda pred intervencijo oblasti.  Tisti, ki "branijo" svobodo govora pred državo, jo izročajo trgu idej, kjer naj živi in – umre. 

Trg idej je namreč predvsem – trg. Ameriško medijsko krajino si je razdelilo nekaj konglomeratov, ki v zasledovanju profitov klestijo redakcije ter narekujejo uredniške politike. Tako je NBC, ki je v delni lasti Microsofta in General Electric, dveh vojnih zaslužkarjev, med vojno v Iraku odpustil več novinarjev, ki so nasprotovali vojni.

Dobrodošli na trgu, kjer lahko najvišji ponudnik kupi svobodo govora!

Kaj bi imel raje hipotetični zaposleni na infekcijski kliniki: optimiziran javnozdravstveni sistem z vlaganjem v raziskave in infrastrukturo, lepe dohodke in človeške razmere za delo ali pomanjkanje kadrov, zaščitne opreme, trojne izmene in – aplavz? 

Izpostavljanje herojstva zdravstvenih delavcev je hrbtna plat mačehovskega odnosa države do njih. Superheroji so bogati, privilegirani prostovoljci brez družin in banalnih obveznosti. Imajo nadčloveške moči. Pridejo, ko se pojavi katastrofa, in poniknejo, ko obračunajo z njo. Ne delajo za plačilo, ampak za – aplavz.

Zdravstveni delavci niso superheroji. So strokovnjaki, ki jih potrebujemo ves čas. Moramo jih poslušati, saj vedo, kaj govorijo. Moramo jim zagotoviti primerne pogoje za delo, da ga bodo lahko dobro opravljali. Moramo jim nuditi podporo, saj so tudi oni ranljivi, zaskrbljeni za svojce, utrujeni od domačega šolanja otrok. In končno, njihov poklic ni njihov hobi, ampak služba. Ne delajo za aplavz, ampak za – plačilo.