Agrument

Da smo sredi podnebne krize, ni nič novega. V začetku novembra je 11 000 znanstvenikov opozorilo, da bodo klimatske spremembe povzročile nepredstavljivo trpljenje, pred nekaj dnevi pa je celo Jeremy Clarkson priznal, da globalno segrevanje obstaja. No, in včeraj je Evropski parlament sprejel resolucijo o razglasitvi podnebnih in okoljskih izrednih razmer. Razglasitev krize je simbolična in bo povzročila spremembe le, če bo vodila k takojšnjim in odločnim ukrepom!

Pri nas razglasitev podnebne krize še čakamo. Takšna politična zaveza bi pomenila pomemben vzvod pritiska na mizerno državno politiko glede podnebnih sprememb. Ne pozabimo, da je Evropska podnebna fundacija osnutek nacionalnega energetsko-podnebnega načrta ocenila kot najslabši (!) v EU.

Podnebna kriza nam grozi kljub ignorantski politiki in lastnemu zatiskanju oči. Doslej nas je manj kot 10 000 podpisalo poziv vladi, da podnebne spremembe prepozna kot nacionalno krizo. Odpri oči, prispevaj svoj podpis tudi ti!

Ne le v ZDA, tudi pri nas upada število brezposelnih oseb. In ne le v ZDA, tudi pri nas se politika trka po prsih s tem dejstvom. ZDA so dosegle najnižo točko brezposelnosti v zadnjih 70 letih, mi pa smo se vrnili v čas tik pred krizo, torej dobrih deset let v preteklost, in se bližamo najnižji stopnji brezposelnosti v kratki zgodovini države, tj. 4,1 %.

Imeti delo je seveda pomembno, a vseeno je potrebno storiti korak naprej. Ne smemo pristati na golo preživetje; prizadevati si je treba za spremembe ekonomskega sistema v smeri, da bomo lahko opravljali izpolnjujoče, konstruktivno in družbi koristno delo, zanj pa prejemali pošteno plačilo. Jebeš šiht, če je ta ponižujoč, minimalno plačan in pogosto škodljiv za zdravje. Ponavadi smo na seznam bolezni Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) pozorni, kadar se ta skrajša, kot se je recimo lani na račun transseksualizma, a pozor – od letos ta uradno prepoznava katastrofalne učinke sindroma izgorelosti na delovnem mestu.

V redki pozitivni potezi je ameriški predsednik Trump v zakon podpisal akt proti mučenju živali, ki se lahko kaznuje z do sedmimi leti zapora. Nova zakonodaja ne bo vplivala na klavce, lovce in ribarje.

Tudi Slovencem je jasno, da je zakonska opredelitev živali kompleksna, ko gre za utemeljevanje psa na našem kavču in pujsa (s kognitivnimi sposobnostmi, podobnimi psu) na našem krožniku. Kot kaže ameriški primer, se še bolj zaplete pri mučenju tega istega pujsa v klavnici ali zunaj nje.

Odločitev slovenske vlade, da živali (v nasprotju z Lizbonsko pogodbo in znanstvenim konsenzom) opredeli kot živa, ne pa tudi čuteča bitja, naslavlja ravno zgornje razlike. Prepoznati jih kot čuteče, bi – kot je ogorčeno javnost na Facebooku potolažil tudi Miro Cerar – sprožilo različne posledice. Preprosteje: težko bi jih pravno priznali kot čuteče in jih obenem tudi jedli.

Zgodovina marginalizacije uči, da tudi zakonodaja ni vse. Najprej šteje predvsem, ali bomo v Drugem "čutečnost" prepoznali – sami. 

V Sloveniji se v postopkih javnih naročil porabi okoli 5 milijard evrov, torej približno polovica državnega proračuna. S sistemom javnega naročanja bi morala država zagotoviti gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev, žal pa so pri nas ti posli pogosto leglo nepravilnosti in korupcije.

Zaradi visokih zneskov največje tveganje predstavljata infrastruktura in zdravstvo. Samo v zadnjem času so odmevale zlorabe pri naročanju projektov na Darsu in zdravil v Lekarniški zbornici Slovenije, zapleta pa se tudi pri gradnji drugega tira in karavanškega predora. To so le največja javna naročila, ki potekajo pod budnim očesom javnosti, nepravilnosti pri razpisih manjših vrednosti pa običajno ostanejo skrite.

Zavlačevanje, preplačevanje in goljufanje ne glede na količino sredstev pomenijo krajo davkoplačevalskega denarja. Korenite spremembe na področju javnih naročil so nujne in zdi se, da je rešitev v večji transparentnosti javnih institucij ter zunanjem nadzoru nad izvajanjem projektov. 

Danes obeležujemo Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Gre za problem, ki se pojavlja v vseh kulturah in družbenih slojih – več kot tretjina prebivalk sveta je s strani moškega doživela fizično, spolno, psihološko ali ekonomsko nasilje.  

Najbolj pogosta oblika smrtonosnega nasilja nad ženskami so intimnopartnerski umori – po podatkih policije so skoraj polovico umorov nad ženskami v heteroseksualnih razmerjih zagrešili (bivši) zakonci ali intimni partnerji, medtem ko so moške intimne (bivše) partnerke umorile le v 7 % vseh primerov. 

Glavna vzroka za to sta še vedno visoka toleranca do nasilja nad ženskami, ki je zgodovinsko zaznamovana z moško dominacijo, in socializacija, ki ženskam in moškim pripisuje določene vloge, ki izhajajo iz njihovega biološkega spola. Namesto, da deklicam dopovedujemo, da morajo biti potrpežljive in ljubeče, dečke pa učimo, da je jeza bolj sprejemljivo čustvo od žalosti, saj ''veliki fantje ne jočejo'' – vzgajajmo čuteče in empatične ... ljudi!