Agrument

Švedska akademija je nedavno razglasila letošnje Nobelove nagrajence. Največ prahu je dvignil prejemnik nagrade za književnost Peter Handke. Avstrijski pisatelj slovenskega rodu je znan kot Miloševićev podpornik, nekateri pa so ga označili celo za zagovornika genocida. 

Presenetila je tudi izbira Nobelovega nagrajenca za mir, saj je nagrado prejel etiopski premier Abiy Ahmed, ki je slavil predvsem zavoljo reševanja mejnega spora z Eritrejo. Mnogi opozarjajo, da spor med državama ni rešen, pred dnevi pa so se v Etiopiji vneli tudi siloviti protesti, ki Ahmeda obtožujejo zapiranja političnih nasprotnikov, in v katerih je umrlo več ljudi. 

Po vprašljivi podelitvi nagrade za mir Obami, lanskoletnih očitkih o spolnem nadlegovanju in številnih kritikah na račun nagrad za znanost, zaupanje v Nobelove nagrade pada. Zagotovo drži, da so jih prejeli tudi številni izjemni posamezniki, vendar je čas, da institucijo začnemo obravnavati bolj kritično in predvsem kot netransparentno in nekredibilno. 

Francija in Nizozemska sta pretekli teden na glasovanju o postopkih razširitve EU dali rdečo luč Albaniji in Severni Makedoniji, kljub temu, da sta obe državi izpolnili pogoje za začetek pristopnih pogajanj. Macron pravi, da mora Unija najprej poskrbeti za lastno notranjo reformo – moderen centrist v stilu klovna Donalda z manj populističnimi besedami sporoča: "Europe first!"

To je slaba novica za regijo. Zdaj, ko je vsem jasno, da bruseljske obljube nič ne veljajo, je mir spet manj gotov. Kaj se bo zgodilo s Prespanskim sporazumom? Ne pozabimo, da so Makedonci spor z Grčijo razrešili predvsem zato, ker je bil to pogoj za vstop v EU. Bodo Albanci oživili sanje o Veliki Albaniji? Kaj je politično oportuno v državah, ki jih Bruselj po letih uboganja in prilagajanj odpravi na tak način? Najbrž da se – tako kot Vučić – obrneš v drugo stran.

Na Zahodnem Balkanu se sicer trenutno odvija nova hladna vojna, v kateri se za vpliv borijo Ankara, Moskva in Washington. V Bruslju pa nimajo časa.

Letošnji prejemnik Ježkove nagrade je vsestranski umetnik Marko Brecelj. Ker je v dolgih letih ustvarjanja – tako kot kameleon – zamenjal številne vloge povezane s kulturo, ga je nemogoče opisati. Na prejete nagrade se požvižga, zato je to le še eno v vrsti nepomembnih priznanj.

Kljub temu pa je podelitev nagrade Breclju dokaz, da družbena kritika ni le zaželena, pač pa celo nujna. S svojimi performansi v družbo vnaša nelagodje, zgroženost, jezo, pa tudi radost in veselje. Pred leti je zaradi konformizma slovenske politike pljunil tedanjega zunanjega ministra, ki je poosebljal hlapčevski odnos do Nata in zahodnih velesil.

Kljub novim obrazom, pa se v zunanji politiki ni dosti spremenilo. Nenačelnost in konformizem sta še vedno gonilni sili, ki vodita (neobstoječo) zunanjo politiko države. Sprenevedanje pri brutalnosti nasilja nad Katalonci in zatiranjem temeljnih pravic ‘španskih državljanov’ je zgolj zadnji kamenček v mozaiku norosti, za katere je odgovoren nekdanji premier.

Ne glede na to, da so med seboj oddaljeni več tisoč kilometrov, lahko med protesti širom sveta najdemo mnoge skupne točke. Trenutno ljudje na ulicah Libanona, Čila, Španije, Hong Konga in drugod glasno opozarjajo na krivice in zahtevajo spremembe.

Razlogi za proteste so večinoma večanje razkoraka med revnimi in bogatimi ter vedno bolj izrazita cenovna nedostopnost sredstev, potrebnih za dostojno življenje. Korupcija je prav tako velik problem v mnogih državah, kjer politični voditelji izrabljajo javne vire za lastne politične aspiracije. Hong Kong in Barcelona nam medtem kažeta, da osebna in politična svoboda še zdaleč nista samoumevni. Morda najbolj opazni v zadnjem letu pa so bili protesti proti klimatskim spremembam, ki jih lahko obiskujemo tudi pri nas.

A poleg klimatskih imamo v Sloveniji tudi vse ostale zgoraj naštete probleme in dobre razloge za nezadovoljstvo ter državljansko nepokorščino. Kot leta 2012 bi morda lahko praznike ponovno preživeli na ulicah?

Nedavno odmeven primer izkoriščanja in mučenja živali v nemškem laboratoriju za namene testiranja je v solze spravil marsikaterega posameznika. Zasluženo, saj na žalost mnogi še vedno podpirajo znamke, ki testirajo na živalih.

"Pasjeljubci" pa se le redkokdaj vprašajo, kaj se dogaja s pasemskimi psi, ki jih tako obožujejo. Veliko povpraševanje po dotičnih pasemskih kužkih je dalo krila nelegalni vzreji in spornim pasjim farmam. Po zaenkrat znanih podatkih tovrstne vzreje v Sloveniji nimamo, kljub temu pa veliko rodovniških mladičev prihaja s takšnih, mnogokrat ilegalnih, farm v tujini. Razmere, v katerih so psi vzrejeni, so katastrofalne – živali so izpostavljene zlorabam, slabim higienskim razmeram, boleznim, v novih domovih pa lahko kljub primerni skrbi hitro zbolijo in tudi poginejo.

Dokler ne bomo dojeli psa kot družinskega člana, ampak bomo njegov izvor videli kot statusni simbol, bo ilegalna vzreja cvetela naprej. Ko si naslednjič zaželite kužka, pa ga raje kar – posvojite!