Agrument

Glede na izjave vladnih govorcev bomo v prihodnosti obvezno prostovoljno namestili aplikacijo, ki bo skušala ujeti vse ljudi, s katerimi smo bili v stiku. Urad informacijske pooblaščenke RS zaenkrat sicer uvedbi takšne aplikacije ni najbolj naklonjen in še lahko upamo, da nam v Sloveniji na svoje pametne telefone ne bo treba nameščati vohunske programske opreme.

Pot, ki jo ubira veliko evropskih držav, omogoča relativno enostavno deanonimizacijo (in posledično tudi identifikacijo) uporabnikov. Glede na dosedanje poteze naše trenutne vlade je pričakovati, da bo kaj podobnega poskusila tudi sama. Toda ni vse črno. Nemčija si je pred kratkim premislila in napovedala aplikacijo, ki podatkov ne pošilja na centralni (državni) strežnik.

Na inštitutu za kriminologijo PFUL pravijo "ni vsaka rešitev, ki je najprimernejša z medicinskega vidika in je obenem tehnično izvedljiva, tudi sprejemljiva v demokratični družbi", mi pa dodajamo, da ne moremo zaupati aplikaciji, katere koda ni objavljena.

Omrežje 5G je razlog za visoko smrtnost Covid-19. Virus je bil vzgojen v ameriškem laboratoriju, najverjetneje kar s strani Billa Gatesa. 

Teorije zarote niso nobena novost, njihov način širjenja pa je. Fragmentiranost socialnih omrežij pomeni, da se teorije zarote širijo iz različnih virov, med različnimi ciljnimi publikami in z različno vsebino. Zahvaljujoč optimiziranim algoritmom, ki so ustvarjeni za čim večji engagement, se ne- ali pol-resnice z le nekaterimi skupnimi imenovalci nato prepletajo, med seboj oplajajo in viralno širijo po svetovnem spletu. 

Gre za "infodemijo", ki ogroža kolektivne ukrepe proti koronavirusu, saj zaradi poplave različnih informacij državljani težje razberejo zanesljive smernice. Same podrobnosti teh teorij so sekundarnega pomena, njihovo bistvo pa je v sejanju dvoma in nezaupanju institucijam. Vse to je nočna mora za vlade, ki si želijo učinkovitih ukrepov, ter voda na mlin tistim, ki želijo širiti razdor in utrjevati politično oblast na račun kaosa. 

Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so pojem politična korektnost uporabljali na levi strani političnega spektra, in sicer predvsem ironično, v devetdesetih pa je že prevladovala korektna raba. Hall vzpon politične korektnosti, ki je opolnomočila manjše skupine, povezuje s fragmentacijo politične sfere in razpadom kolektivnih identitet, kot je npr. razredna pripadnost.

Politična korektnost, torej inkluziven govor, ki je posebej pozoren na ranljive skupine, je v teh štiridesetih letih odtekla cel krog in se vrnila na izhodišče: danes je spet predmet posmeha. Eni zagovornike identitetnih politik ter njihove izpeljave v intersekcionalnost zmerjajo za bojevnike družbene pravičnosti ali snežinke, ki signalizirajo vrline, drugi pa za levoliberale, a ironija je v tem, da lahko družbo brez politične korektnosti mislimo šele, ko se bodo prav ti robavsi naučili obnašati. Če bomo vljudni do vseh, ne bo treba biti posebej občutjiv do nikogar.

Na svetu skoraj ni države, ki je ni prizadela pandemija. Najpogostejši ukrep proti koroni je karantena in močno omejevanje gibanja; stanje, ki zgolj hrani družbeno patologijo, ki ogroža več kot polovico prebivalstva.

Če so moški bolj izpostavljeni hudemu poteku bolezni, pa ženske, poleg koronavirusa, ogrožajo nasilni partnerji. Po zadnjih dostopnih podatkih zaradi femicida na leto umre 87 000 žensk.

Nasilje nad ženskami v družini je – zaradi karantene – v porastu po vsem svetu. Zgolj v Veliki Britaniji se je število feminicidov podvojilo, v Italiji je tip ubil partnerko, ker naj bi ga okužila s koronavirusom, kljub temu, da so bili njeni testi negativni. V Mehiki je že pred pandemijo vsak dan umrlo več kot 5 žensk.

Čas karantene bi zatorej veljalo izkoristiti za naslavljanje problemov patriarhalne družbe, ki vzgaja mačistične kretene, ki ženske razumejo kot svojo last. Tudi zdaj bi morali zagotoviti varne točke, magari v hotelih. Le tako bi res lahko zaščitili vse ranljive skupine.

Orbanizacija Slovenije se kljub epidemiji nadaljuje s polno paro. Ključnega pomena za učinkovito pranje možganov in vpliv na javno mnenje v neliberalni demokraciji so mediji in tega se Janša z ekipo dobro zaveda.

Po tem, ko si je SDS podredila državni Siol, sta sedaj na vrsti STA in RTV Slovenija. Institucijo nacionalne televizije Janševi vojaki načrtno rušijo že vrsto let, v zadnjem času pa so napade in zavajanje prek družbenih medijev še zaostrili. S tem si je vladajoča garnitura pripravila teren za zamenjavo nadzornikov sveta RTV, prek katerega želijo prevzeti popolno kontrolo nad javnim medijem.

Ob zatiskanju oči njihovih "liberalnih" koalicijskih partnerjev in skrivnostni prihajajoči noveli zakona o medijih se zdi, da bo Janši ugrabitev medijev tokrat uspela. Lahko se zgodi, da bo 24ur oziroma Pop TV kmalu ostal edini kolikor toliko kredibilen "mainstream" medij v državi – dokler se tudi ta ne pridruži višegrajskemu medijskemu aparatu, kar se z menjavo lastnika verjetno že dogaja.