Agrument

Zaupati državne pristojnosti verskemu telesu je sporno tudi, če ni v nasprotju z ustavo. A Alabama je all-in: z nedavno sprejetim zakonom bo lahko megacerkev Briarwood Presbyterian (s hudo rasistično preteklostjo) ustanovila svojo policijo. Zakaj cerkev ne more najeti varnostne službe, kot to počnejo vse ostale organizacije, ostaja odprto vprašanje. 

Cerkvena policija bo lahko na lastno pest upravljala preiskave in izvajala aretacije. Delovala ne bo podrejeno, temveč kot alternativa državnim organom pregona. To ponuja izvrstno priložnost prikrivanja kriminalne dejavnosti, ki bi se (morda) dogajala na območju cerkvene posesti. Sploh v času množičnih obtožb spolnega nasilja so tovrstni pomisleki več kot upravičeni.

Bi bila enaka ugodnost na voljo tudi džamiji, sinagogi ali satanističnemu templju? Verjetno ne - utemeljitev bi ležala v posledicah privatizacije državnih organov. In imeli bi prav: vprašanja javne varnosti naj se namreč razrešujejo na policiji in sodiščih, ne pa v spovednicah.

Iran je zaradi geografskega položaja in bogatega nahajališča nafte ponovno v medijih. Zgodovina vmešavanja v notranjepolitično delovanje te države se je s padcem Reza Shah Pahlavija in britansko-ameriške naveze skoraj končala, zato pa se je dogajanje preselilo na globalni nivo: ZDA že vse od leta 2004 grozijo, da ima Iran potencial posedovati jedrsko orožje.

Naj spomnimo, da je istega leta oddelek CIA za nadzor nad iraškim orožjem za množično uničevanje ISG po petnajstih mesecih opazovanja zanikal "trdne" dokaze Busheve administracije. Podobne obtožbe so prenesli na Iran. Ta si je zaradi groženj invazije in ekonomskih sankcij uspešno izpogajal iranski jedrski sporazum, ki so ga ZDA samovoljno prekinile. Iran je na sankcije odgovoril z namero o nespoštovanju določenih omejitev v dogovoru.

Trgovanje z nafto in nadzor nad jedrskim orožjem sta primarni nalogi vsake ameriške garniture. Evropa se zaenkrat drži dogovora, Amerika pa "zgolj" želi, da se Iran vede kot “normalna država”.

Po deževnem vikendu nas čaka nevarno vroč teden. Ob takšnih dneh je govoriti o globalnem segrevanju približno tako hud kliše, kot poziv, naj ne pozabimo na hidracijo. Tisti, ki skrbimo za svoj okoljevarstveni imidž, smo že pripravili in oprali (velikokrat več kot eno) steklenico za ponovno uporabo. Z njo smo kljub okoljevarstvenemu instinktu polnopravni potrošniki, ki ne kupujemo le "varnega" planeta, ampak vse prevečkrat še kup absurdnih magičnih lastnosti.

Zaenkrat smo doma v državi, kjer celo kakce splakujemo z varno in pitno vodo in v ustavi ohranjamo dostop do vode kot temeljne pravice, tudi ko masovno obiskovanje naravnih voda le še pospešuje njihov propad.

Pitna voda iz pipe je tako samoumevna, da smo popolnoma nepripravljeni na trenutek, ko je bo zmanjkalo. Korporacije so že pokupile pravice do izčrpavanja vodnih virov in kupujejo še pravice do blagovnih znamk, ki bi sicer služile planetu in staroselskim skupnostim, kmalu pa niti ustekleničena voda ne bo več pitna.

Mladim monogamnim heteroseksualnim parom poleg kontracepcijskih tabletk, o katerih vemo vedno več slabega, za preprečevanje neželene nosečnosti ostane le mehanska zaščita v obliki kondoma ali diafragme. Slednje pa po mnenju mnogih slabo vpliva na čutno doživljanje spolnega akta.

Že nekaj let se šušlja, da bomo šest desetletij po vpeljavi ženskih kontracepcijskih tablet svoja telesa za namene kemične kontracepcije kmalu lahko zastavili tudi moški. V Veliki Britaniji prav te dni začenjajo s testiranjem gela, ki naj bi brez prehudih stranskih učinkov pobijal semenčice.

Obstaja sicer še ena rešitev, ki pa jo zakon zaradi tradicionalistične morale mladim moškim odpoveduje. Čeprav smo v državi za svoja dejanja odgovorni od 18. leta naprej, pa moški mlajši od 35 let, ki je prepričan, da si ne želi imeti otrok, vseeno ne more opraviti vazektomije (reverzibilnega posega, pri katerem se prekine semenovod). Zakaj se odraslim ljudem ne dovoli upravljati s svojimi telesi?

Da se pri večmilijonskih poslih nekaj denarja “izgubi“ v žepih političnih funkcionarjev, je javna skrivnost. Tako sta dve naftni multinacionalki s poslom OPL 245 v Nigeriji več kot milijardo dolarjev namenili koruptivni mreži tamkajšnjih politikov.

Podjetji Eni in Shell sta z nigerijsko vlado sklenili milijardni posel, ki jima je omogočil črpanje na območju z bogatimi naftnimi rezervami. Tedanji minister za nafto je licenco prenesel na podjetje, ki ga je skrivaj vodil, prek nigerijske vlade, ki je bila v poslu posrednica, pa je prejel denar obeh multinacionalk.

Po izračunu nevladne organizacije Global Witness bo Nigerija prikrajšana za kar 6 milijard dolarjev. S tem denarjem bi lahko izšolali 6 milijonov učiteljev, omenjeni znesek pa predstavlja dvakratnik letnega proračuna za zdravstvo in šolstvo.

Licemerstvo naftnih gigantov sedaj preiskuje milansko sodišče, razkrita e-pošta namreč nakazuje, da sta podjetji dobro vedeli, kaj se dogaja, čeprav kategorično zavračata vsakršno krivdo.