Agrument

Evropske volitve niso tako dramatično pretresle razmerij moči, kot so mnogi napovedovali. Konzervativci (EPP) in socialisti (SD) res prvič v zgodovini ne bodo imeli večine kar sami, a najbrž bodo partnerje iskali med liberalci (ALDE), katerih številne članice so preveč brez barve, vonja in okusa, da bi lahko govorili o občutnih premikih. Pri naših sosedih res slavijo bolj (Fidesz, Liga) ali manj (HDZ, ÖVP) fašistoidne sile, kar pa očitno ne bo pretirano pretreslo ravnotežja.

Pa doma? Največji luzerji so SMC, ki so dosegli tako slab rezultat, da jih lahko dokončno razglasimo za politično mrtve. Osmoljenci so tudi v Levici, kjer presenetljivo ostajajo brez evropske predstavnice/-ka, čeprav je imela nosilka liste Tomić vseevropsko pozornost, in v DeSUS, kjer niti Šoltes, ki je bil sicer četrti po številu glasov, ni zadostoval za prag.

Dve stvari, v katerih smo globoko pod evropskim povprečjem, sta volilna udeležba in glasovi za okolje. Da nista morda povezani?

Od četrtka do nedelje bodo v državah članicah potekale volitve v Evropski parlament. Ta je v mobilizacijo volivcev vložil veliko denarja in zagnal kampanjo, katere osrednji slogan je: “Če vsi volimo, vsi zmagamo”.  Obžalovanja vredno je le, da se je tokom prejšnjega sklica EP večkrat odločil proti večji transparentnosti svojega dela in tako izpustil priložnost nagovoriti apatično volilno telo s proaktivnimi ukrepi. 

Za vse, ki se nameravate udeležiti volitev, velja v obzir pri obkroževanju vzeti podpovprečno dejavnost sedanjega sklica. Vsi poslanci razen Vajgla vnovič kandidirajo, zgolj Fajon in Šoltes pa se med kolegi uvrščata med aktivnejše. Seveda ne želimo na pomoč klicati "novih obrazov", ampak zgolj izzvati volivce, da naj o svoji odločitvi tehtno premislijo. Ker vsak glas še ne pomeni zmage za vse. In nenazadnje, zakaj bi glasovali za nekoga, ki želi evropskemu projektu škoditi.

Bi nam res bilo bolje brez evra, odprtih mej, izmenjav, "bruseljskih birokratov"? Vprašajte Britance!

Trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko se je dodatno zaostrila po tem ko je Trumpova administracija prepovedala poslovanje s tujimi telekomunikacijski podjetji, ki "predstavljajo tveganje za nacionalno varnost". Ukrep pomeni hud udarec kitajskemu tehnološkemu gigantu Huawei, ki mu je Google s svojim operacijskim sistemom Android napovedal prekinitev sodelovanja. Uporabniki Huaweia bodo imeli zelo omejen dostop do Googlovih storitev, s tem pa bo prizadet predvsem evropski trg.

Nekateri v potezi kljub njeni "nepremišljenosti" vidijo pozitivne posledice, vendar te ne sežejo dlje od misli, da je fino, če se velikim tehnološkim podjetjem kdaj reče ne. Čaščenje protekcionicističnih ekonomskih potez kot koristnih za nadaljni razvoj kapitalizma nadzora pa je seveda močno problematično. Če si želimo boljše digitalne prihodnosti moramo predvsem sami veliko bolj radikalno pograbiti odprto programsko in strojno opremo. Tudi, če bo to morda "zagrenilo" našo uporabniško izkušnjo.

Levica je nedavno sporočila, da še pred poletjem načrtuje dvig minimalne študentske urne postavke s trenutnih 4,89 evra na uro na 6,34 evra. Predlog je "z mešanimi občutki" sprejela Študentska organizacija Slovenije (ŠOS). ŠOS na deklarativni ravni podpira dostojnejše plačilo, hkrati pa se boji zmanjšanja obsega študentskega dela.

Študentsko delo je že dolgo pomanjkljivo regulirana panoga. Država je npr. šele leta 2015 uvedla minimalno urno postavko. Vendar je izhodiščna minimalna urna postavka, ki so jo pomagali spogajati prav funkcionarji iz ŠOS, očitno prenizka. Preračun dohodka zaposlenega z minimalno plačo pokaže, da bi morala višina minimalne urne postavke znašati 6,34 evra. Ker temu ni tako, je študentsko delo še vedno bistveno cenejše in zato pogosto zlorabljeno kot obvod rednemu delu.

ŠOS se v pretežni meri financira iz študentskega dela, denar pa je povsem nenadzorovan. Morda je prav to osrednji razlog, da ŠOS želi na tem področju ohraniti status quo.

Hladilnik na obroke, stanovanje na kredit, kupovanje manjših količin namesto na zalogo - revni za življenjske potrebščine plačujejo več kot bogati. Koncept ''poverty penalty'' je v 60. letih prvi opisal ameriški sociolog Caplovitz, njegova razlaga kavlja 22 revščine pa ostaja aktualna še danes.

Prebivalci Dharavija, največjega indijskega sluma, za riž plačajo petino več od ostalih prebivalcev, prebivalci nairobijskih slumov pa denimo mnogo več plačajo za najemnino in sanitarne potrebščine kot Nairobijci iz bolj urejenih sosesk. Ta fenomen je sicer najbolj viden v ceni pitne vode - v urbanih slumih, ki niso priključeni na vodna omrežja, je voda lahko do 20-krat dražja in na ulici doseže ceno tudi do 5 dolarjev za liter, kar je neprimerljivo več od cene pitne vode iz pipe kjerkoli na svetu. 

Revščina je politično vprašanje redistribucije bogastva. Trg sam ne bo poskrbel za to, da bomo v obdobju debelih krav prav vsi živeli bolje. Le vprašajte brezdomko, kaj ima ona od gospodarske rasti.