Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

O profesionalnih funkcijah in prostovoljskem tempu

Institucija Varuha je v času zadnjega poročila o svojem delovanju zaposlovala 41 ljudi, med njimi šest funkcionarjev (varuhinja, štirje namestniki in generalna sekretarka), 24 uradnikov, osem strokovnotehničnih javnih uslužbencev in tri druge. Upravljajo z malo manj kot dvema milijonoma evrov letno, pri čemer jih dobro polovico porabijo za plače.

Jasno nam je, da jim ob vladi, ki tako zavzeto tepta človekove pravice, ne more zmanjkati dela, in ne trdimo, da je tovrstna raba proračunskih sredstev prekomerna ali nepotrebna. A vendar, prvi osnutek spornega Zakona o tujcih je objavljen že več kot 5 mesecev, mineva pa tudi 5 tednov, odkar ga je sprejel Državni zbor. Novo besedilo je relativno kratko, zato dejstvo, da nas pustijo čakati, da "zakon natančno preučijo in se po poglobljeni analizi odločijo", enostavno ni več okusno.

O Zakonu o tujcih so se opredelile številne nevladne organizacije z omejenimi sredstvi in kadrovskimi sposobnostmi, pa kritični novinarji, komentatorji, ptički, branjevke in dežurni za šankom. Čas je, da od organizacije, ki se do zakona obnaša kot prostovoljno društvo, terjamo profesionalizem, ki pritiče njenim sredstvom.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Filozofski abecedarij: HEC

Filozofija ni ravno znana po tem, da bi bila kaj prida humorna zadeva, še zlasti če ob njeni omembi pomislimo na tako resne stvari, kot so atomi, ideje, kategorični imperativ, zvezdnato nebo nad nami in podobne neslanosti. Filozofi pa so že od grško-rimske antike naprej zbujali prej posmeh kot smeh: pomislimo samo na Talesa, ki je ponoči opazoval zvezde na nebu tako zavzeto, da ni videl vodnjaka pod nogami, ali pa na komično uprizarjanje filozofov, s kakršnim so se pozabavali dramski pisci od Aristofana do Moliera. 

Ampak zdaj pa pomislimo: če bi iz zgodovine filozofije izvzeli Sokratovo nenehno ironično zagotavljanje, da nič ne ve, Heglovo duhovičenje o pojmih, ki pomenijo zdaj eno, zdaj pa ravno nasprotno, Marxovo parodiranje ekonomskega diskurza, Nietzschejevo smešenje vseh, ki niso on sam, Žižkovo neskončno zalogo politično nekorektnih vicev v politično prekorektni dobi ... kaj sploh še ostane? 

In kjučno vprašanje: zakaj smo sploh zapisali vse to? Kakopak za hec.


Ho-log-RAM

Podjetje Mattel je z linijo Hello Barbie, v katero so vgradili umetno inteligenco, otrokom omogočilo komuniciranje z barbiko. Leta 2015 so se z njo začeli pogovarjati, lani pa so lahko začeli ukazovati tudi njeni sanjski hišici. Če lahko z glasom odpiraš vrata barbiki, je to verjetno socializacija v prihodnost s pametnimi hišami. Letošnja novost pa ni denimo, da bi pričel komunicirati še Ken, pač pa Barbie ni več manekensko otipljiva, ampak je postala govoreči hologram, ki rad pleše

Zgodovina barbik pove veliko o družbenih pričakovanjih do žensk. Ko je barbika le bleda senca oziroma hologram "sebe", pa je na mestu vprašanje, kaj o ženski svobodi pove dejstvo, da je za stalno pospravljena v škatlo, iz katere ne more. In kaj lahko rečemo o iluzijah tokrat, ko lahko na otrokov ukaz menja "barvo kože", etničnost, obliko telesa in .... ne, spola pa "še" ne. 

Mattel pravi, da ne bodo shranjevali podatkov o interakciji otrok s hologramom. Pametno lutko iz 2015 so, tudi zaradi kontroverznih podatkov, umaknili iz prodaje. No, morda zato, ker so od otrok in njihovih staršev slišali že dovolj o tem, kakšno Barbie si želijo. 



Obrambni mehanizmi

Na Hrvaškem se govori o ponovni uvedbi obveznega vojaškega roka, snemajo pa tudi film o Anteju Gotovini. To naj bi bil le delček večje slike, v kateri so še militarizacija EU meje ter ponovna vzpostavitev državnih mej kot pomembnih geopolitičnih mehanizmov, Trumpov nesmotrn načrt za militarizacijo in tesnejše vojaško povezovanje Evrope, s katerim naj bi se strinjala večina članic, okrepitev nemških vojaških vrst … Državni sovražniki številka ena pa so ponavadi begunci in migranti. Nič novega, saj militarizem že dolgo časa hodi z roko v roki z imperialističnimi politikami, preoblečenimi v “vojno proti terorizmu”.

Vendar militarizem ni vznemirljiv le v okvirih zunanje politike. Če upoštevamo možnost, da odločitev za ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka na Hrvaškem ni (zunanje)politična, ta še vedno predstavlja močno simbolno dejanje. Vojne ni, ampak sovražniki so. Ne prihajajo kot tuja vojska, a obstajajo: muslimani, homoseksualci, ženske, kritično misleči in glasno govoreči. Zahrbtna vojna proti notranjim sovražnikom je del konzervativnega programa, ki ga podpira sistem, utemeljen na nadzoru in nasilju.


Homogena estetika

Eden od razlogov za potovanja je zagotovo želja po izkustvu novega in doživetju pristne kulture kraja. Vsako lokacijo odlikuje svojevrsten videz, vendar se tudi estetika mest globalizira in v "avtentičnih" barih, trgovinah ali pisarnah vedno pogosteje doživljamo déjà vu.

Takšni "AirSpace" prostori veljajo za najbolj kreativne ter so namenjeni kulturni eliti, ki pod pretvezo unikatnega vsakič znova zaide na enake, estetsko homogene kraje. Ne gre le za trenutno modo, temveč za del popularne kulture, kjer status opredeljuje predvsem to, kako "kul" je videti posameznik. Airbnb kot najboljši predstavnik "AirSpace" estetike ponuja generične domove in pričakuje generične goste: veliko bolj verjetno je, da boste zavrnjeni, če imate "značilno afroameriško ime".

Ne glede na to, da dajejo takšni prostori morda občutek domačnosti, pa je misel, da bo kmalu povsod vse enako, vseeno strašljiva. Tudi doma ni tako lepo, da bi ne moglo biti lepše.