Agrument

Poleti je indonezijska vlada napovedala, da bo preselila prestolnico države iz Džakarte na otok Borneo. Poleg prometne zgoščenosti ter onesnaženja se prebivalci Džakarte soočajo tudi s posedanjem zemlje, zaradi česar naj bi bilo to obmorsko mesto bilo do leta 2050 že pod nivojem gladine vode. 

Ideja selitve glavnega mesta ni nova in Indonezija ni edina država, ki verjame, da lahko s planiranjem in futuristično tehnologijo ustvari mesto prihodnosti. Morda najslavnejši primer je selitev brazilskega političnega in administrativnega upravljanja iz Ria de Janeira v Brasilio leta 1960. Mesto, ki naj bi utelešalo progresivne ter egalitarne ideale, danes zaznamujeta urbana segregacija in neenakost. 

Selitev prestolnice iz Džakarte ne bo rešila problema prežeče okoljske katastrofe za večino prebivalstva, ki je prerevno, da bi se preselilo. Hkrati se z novimi priseljenci ustvarja ekološki pritisk na Borneo in njegove gozdove. Slabega okoljskega upravljanja se pač ne da rešiti z novim mestom!

Buržoazija ne more obstajati, ne da bi revolucionalizirala produkcijske načine, s tem produkcijske odnose – in s tem družbene odnose. Schumpeter marksistični poanti, da je kapitalizem destruktiven in transformativen, doda še premik poudarka z razrednega boja, ki ga motivira izkoriščanje, na "kreativno destrukcijo," proces, ki ekonomsko strukturo nenehno spreminja od znotraj; neprestano uničuje staro in ustvarja novo.

Če je bila včasih kreativnost ločena od enostavne reprodukcije in se je nanašala na neke "vzvišene" sfere umetnosti in filozofije, je zdaj le še eden od kapitalističnih sloganov. "Kreativni razred" naj bi predstavljal gonilno silo razvoja v postindustrijskih družbah. Ima distinktiven okus, verjame v meritokracijo, družbeno raznolikost in urbanost ter združuje navidez nezdružljivo – zahtevi po avtentičnosti in ekonomski racionalnosti. A ko pragmatizem trga sovpade z vrednotami, ki naj bi bile onkraj tržnih, ne gre za kolonizacijo čistega duha, ampak za povsem srečen zakon.

Kalifornija je pred meseci naredila pomemben korak za delavce, ki služijo preko spletnih platform – dosedanje zunanje izvajalce, ki so delo za velikane "gig ekonomije" opravljali preko pogodb in so bili brez delavskih in socialnih pravic, bodo morali po novem delodajalci zaposliti. 

Korporacije, ki svojim delavcem niso zagotavljale minimuma socialnih pravic, se na vse pretege trudijo, da bi tako tudi ostalo. Uber, Lyft in DoorDash so tako skupaj zbrali 90 milijonov dolarjev za boj proti zakonski spremembi in domnevno tudi s podkupninami prepričali nekatere voznike k protestom proti novemu zakonu, saj naj bi delu jemal element prostega razpolaganja z delovnim časom.

Glede na to, da vse večje število Američanov stežka pokriva življenjske stroške le z eno službo, je morda fleksibilnost pri žongliranju med dvema urnikoma res pomembna, vendar – kaj pa, če bi vsem zagotovili le eno varno in stalno zaposlitev, ki ne bi omogočala zgolj golega preživetja? 

Londonska hip cerkev Spac Nation zadnje dni dviga veliko prahu. Pastor Tobi Adegboyega naj bi jo ustanovil, da bi mladim temnopoltim pomagal iz težkih življenjskih situacij – cerkev je znana po velikem številu bivših članov tolp, med toriji pa čislana zaradi pomoči pri preprečevanju nasilja. 

Spac Nation mlade privlači zaradi dizajnerskega blišča in petja ter z naukom, da kdor veliko da, veliko dobi. V prepričanju, da so našli rešitev, so mladi pripravljeni darovati velike vsote denarja. Donacije so včasih prostovoljne, v veliko primerih pa je cerkev celo v njihovem imenu odpirala podjetja, bančne račune ter jemala posojila. Na ta račun je v lanskem letu zbrala 1,17 mio funtov – pastor Tobi se vozi v Lamborghiniju, medtem pa mladci odplačujejo dolgove. 

Upamo samo, da bodo pastorja ter sodelavce ujeli s prsti v marmeladi, še preden jim uspe z bogastvom kam pobegniti, ter da ne bodo spet nastradali nedolžni. Uradna preiskava je počasna. Morda zato, ker nihče od ogoljufanih ni bel?

Umetne svetlobe je iz leta v leto več, poleg tega pa je tudi vedno močnejša. S tem se povečuje svetlobno onesnaževanje – prekomerno oddajanje svetlobe iz umetnih virov, ki veča osvetljenost okolja in povzroča številne motnje. Negativne učinke ima na celoten ekosistem, saj med drugim moti vzorce spanja, vpliva na obalne živali in migracije ptic, škodi žuželkam in prispeva k večji porabi električne energije. 

Svetlobno onesnaževanje je še posebej pomembna tematika v decembru, ko naše balkone in vrtove osvetlijo nenehno prižgane praznične lučke. Poleg tega so viri onesnaževanja nezasenčena razsvetljava, pretiravanje pri osvetljevanju javnih površin, količina oglasnih panojev in podobno. 

Čeprav se področju v zadnjem času posveča tudi politika, bi morali pri nas storiti več. Začnemo pa lahko že pri sebi in ravnamo bolj preudarno – uporabljamo varčne sijalke, ugašamo luči, ko jih ne potrebujemo, in na to prijazno opozorimo tudi tiste, ki za svetlobno onesnaževanje morda še niso slišali.