Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Zakaj ni pravičnost prvi pogoj vsake trgovine?

Medtem ko doma čakamo obrise nove vlade in sestop sedanje, se lahko, zadovoljni vsaj zato, ker so minule volitve prinesle visoko udeležbo, aktiviramo tudi kot evropski državljani. Še vedno je namreč v okviru Evropske državljanske pobude aktivna peticija #StopTradeWithSettlements, ki od držav članic zahteva prenehanje trgovanja z nelegalno naseljenimi oz. zasedenimi območji širom sveta. Peticiji se kot organizacija pridružujemo tudi na našem inštitutu.

Čeprav EU nasprotuje aneksaciji in nelegalne naselbine razume kot oviro miru in stabilnosti po svetu, pa vseeno dovoljuje trgovanje z njimi. Državljanska pobuda kliče k prepovedi vseh tistih oblik trgovanja, ki služijo državi agresorki, ne pa vseh oblik trgovanja na nelegalno zasedenih območjih, saj podpira pravično trgovino s prvotnimi prebivalci teh območij. Najbolj očiten primer, ki bi ga naslovila nova evropska zakonodaja, je palestinsko ozemlje, ki ga protipravno zaseda Izrael, a nova zakonodaja bi zajela npr. tudi Zahodno Saharo.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Za dostopna stanovanja!

Stanje na slovenskem nepremičninskem in najemnem trgu je katastrofalno, številni lastniki pa zato brez posledic grobo izkoriščajo najemnice in najemnike. Kljub temu vlada v odhodu v svojem mandatu ni izpolnila niti ene od treh obljub s področja stanovanjske politike, roko na srce pa za izboljšanje situacije že desetletja pred tem ni bilo storjeno nič.

Razen nekaterih izjem tudi programi strank, ki so kandidirale na tokratnih volitvah, stanovanjsko krizo naslavljajo s precej neambicioznimi ukrepi, kar pomeni, da večji del slovenske politike očitno ne razume stisk, v katerih so se znašli mnogi. Zato bomo morali tudi v prihajajočem mandatu vztrajno zahtevati konkretne rešitve, kot so na primer gradnja novih stanovanj, regulacija višine najemnin in omejitev samovolje najemodajalcev.

Pravi učinek bomo lahko dosegli le z gradnjo kolektivne moči najemnic in najemnikov. Začnemo lahko s samoorganiziranjem v najemniške sindikate ali pa z bojem za vzpostavitev stanovanjskih zadrug.


Satira je mrtva, naj živi satira

Satira je uporaba humorja za razkrivanje neumnosti ali razvad ljudi, zlasti v kontekstu politike in drugih aktualnih vprašanj. Družbena omrežja so s seboj prinesla nešteto dejanj in izjav ljudi, ki se skoraj borijo, čigava izjava bo bolj kontroverzna in skregana z logiko. Tako npr. satirično spletno mesto The Onion morda res želi svoje bralce le nasmejati, a že večkrat jim je mimogrede uspelo predvideti prihodnost in tako pokazati, da je satira mogoče mrtva. 

Podobno se je pripetilo v nedavnem intervjuju, v katerem je britanski televizijski voditelj minimiziral grožnje klimatskih sprememb, se posmehoval podnebni aktivistki in jo obtožil sebičnosti zaradi nošenja sintetičnih oblačil. Intervju močno spominja na prizor iz satiričnega filma Don't Look Up, v katerem sta televizijska voditelja s podobnimi argumenti želela omiliti neizogibno izumrtje človeštva.

Takšni dogodki kažejo na komičnost življenja, v katerem je meja med resničnostjo in satiro skorajda izbrisana.


Ujetnik svobode govora

Medtem ko v Sloveniji in Franciji potekajo še zadnja soočenja pred volilnim molkom in je naša pozornost usmerjena na nedeljo, je westminstrsko sodišče v Londonu dovolilo izročitev Juliana Assangea Združenim državam Amerike, kjer mu grozi 175 let zapora zaradi objave več kot 700 000 zaupnih dokumentov na spletnem mestu Wikileaks. 

Vse od leta 2010, ko je Wikileaks objavil dokumente o vojnih grozotah ZDA in njihovih zaveznikov v Iraku in Afganistanu, poskušajo Assangea spraviti pred ameriško sodišče. Po zaporu in ujetništvu na ekvadorski ambasadi se mu zdaj obeta nova kalvarija.

A Assange je le grešni kozel; njegov "zločin" je, da je razkril sporne prakse "najboljše demokracije na svetu". "Demokracije", ki, tako kot druge velesile, prikriva nehumane prakse tako, da jih označi za državno skrivnost. To ne zmanjšuje teže teh praks, pač pa razgalja avtoritarnost in željo po ustvarjanju paralelne realnosti. V svetu deep fejka in alternativnih dejstev je dostop do informacij pač ključen.


It's the final countdown!

Danes je zadnji dan predčasnih volitev. Udeležba je v prvih dveh dneh skoraj petodstotna – v primerjavi s približno triodstotno v vseh treh dneh predčasnih volitev leta 2018 se zdi to optimističen znak. 

Predstavniška demokracija še zdaleč ni edini možen ali celo najboljši politični sistem. Lahko razmišljamo o tem, kako bi jo spremenili oz. s čim bi jo nadomestili, a zaenkrat neizpodbitno drži: višja, kot je udeležba, bolj legitimen in reprezentativen je volilni rezultat.

Skladno s poznokapitalistično maksimo nenehnega obsedenega stanja oz. doktrine šoka ob vsakih volitvah poslušamo, da so prelomne, a kavelj je v tem, da so res – vsake naslednje še toliko bolj. Neudeležba nezainteresiranih zmernežev in vsisoisti cinikov lahko ne glede na rezultat pri vrhu koristi trenutni garnituri. In če devastacija domače medijske krajine in kadrovski cunami nista dovolj velika klicaja, se v svojo potencialno prihodnost ozrimo čez vzhodno mejo, kjer se je kleptokracija na oblasti že dodobra utrdila.