Agrument

Prejšnji petek se je pričel podnebni teden, po nekaterih državah pa so se že odvili podnebni protesti. Najbolj je odmeval tisti v Avstraliji, kjer so se šolarjem v velikem številu pridružili tudi delavci in delavke. 

Pred dnevi smo lahko prebrali, da so bile ocene glede segrevanja ozračja, sprejete v Pariškem podnebnem sporazumu (ki mu Bela hiša še vedno nasprotuje), očitno preveč optimistične. Ozračje se segreva hitreje kot predvideno, ukrepanje svetovnih politik pa tega ne dohaja. 

Glavni onesnaževalci niso gospodinjstva ali posamezniki, temveč korporacije in industrije, njihovo ravnanje pa najbolj prizadane najranljivejše iz najrevnejših držav. Na Podnebnem štrajku, ki bo ta petek pet pred dvanajsto v več mestih po Sloveniji, jasno in glasno povejmo, da za zaustavitev okoljske krize papirnate vrečke in kovinske slamice ne bodo dovolj! Kar zares potrebujemo, so konkretne spremembe ekonomskih politik, ki v središče ne bodo postavljale brezglave rasti korporacij in nenehne potrošnje.

Te dni na FB odmeva zapis ameriškega priseljenca, ki je bil tarča rasističnega izpada varnostnika v ljubljanski K4. Vodstvo kluba se je opravičilo v slovenščini, ne v maternem jeziku prizadetega, kar pa sploh ni največji problem tega opravičila.

Štirka, v kateri nas je "odraslo" tudi kup DJND-jevcev in za katero smo se borili že takrat, ko spletne produkcije sploh še nismo bili vešči, je bila namreč drug svet. Zadnji antisemitistični izpad naj torej služi kot dregljaj vsem, ki si zaradi vseh lepih spominov še vedno zatiskate oči in se prepričujete, da se v klubu s prihodom cirkusantov ni nič spremenilo. Le kdo se ne spomni Dadoja, legendarnega klubskega delavca, ki je na vratih skrbel, da takratna varnostna služba IBSSA ni počela ničesar, kar v prostore svobode ne sodi?

Zgolj en odpuščen varnostnik ne bo dovolj - ali pa vodstvo Gast Ent res misli, da je smiselno, da krivdo atomizira nanj? Mi zase vemo, da v Štirki ne bomo več plesali, dokler jo bo "varovala" varnostna služba Obelisk.

V nedeljo je v Kopru potekal (mini) Ironman, kjer tekmovalci preplavajo, prekolesarijo in pretečejo 113 km. Še enkrat daljši je Ironman, ki je v zadnjih letih postal cvetoč posel za organizatorje in lastnika te triatlonske blagovne znamke, kot tudi za proizvajalce športne opreme.

Znamko Ironman si lasti kitajski konglomerat Wanda Group, ki je leta 2016 pravice odkupil za 650 milijonov dolarjev. Od legendarne dirke pred tridesetimi leti je Ironman postal multimilijonski posel, ki nenehno raste, zahvaljujoč iskanju samodiscipline in sreče vedno novih tekmovalcev. 

Posameznik, ki želi spoznati svoje omejitve in se preizkusiti v “trpljenju – užitku” na tovrstnem dogodku, potrebuje vsaj šest mesecev zagnanega treninga ter stroge diete. Letno pa za opremo, treninge, prijavnine in ostalo potrebno za nastope porabi več kot 10 000 evrov.

Verjetno je odveč poudarjati, da je Ironman predvsem konjiček “uspešnih” poslovnih moških v zrelih tridesetih. Z denarjem in trudom si tako “kupijo” – srečo.

Epstein ni imel “rednih spolnih odnosov” s svojimi žrtvami, temveč je spolno zlorabljal mladoletna dekleta. Termin spolni odnos ali seks namiguje na prijetno izkušnjo, v katero so vključene osebe privolile. Prav tako so nepotrebne vse ostale besede, ki bralcu nakazujejo, da je šlo morebiti za nežen in romantičen dogodek - “jo je božal”, “se je vanjo zaljubil”, in tako dalje. Žrtve niso “naivne” in bralke ne potrebujejo navodil, kako “sprostiti” svojega napadalca. Prav tako spolni napad 54-letnika na 14-letnico ni "afera"!

Pohvalno, da kdaj napišete tudi članek o spolnem nasilju nad moškimi. Vendar predlagamo, da se v takšnih primerih ne trudite biti zabavni z naslovi kot je na primer “namesto petja učila spolno vzgojo” – dovolj neokusnega humorja je že v komentarjih pod vašimi članki. Nasploh je črpanje iz zakladnice starih dobrih seksističnih fraz (a la "Kaj pa tebi tvoja reče, ko ti ne da?") žalostno in neodgovorno. 

Dragi novinarji in uredniki, delajte boljše!

Boj za okolje, najsi ga razumemo kot nek meta-boj za odpravo vsakovrstnih neenakosti ali pa zgolj kot pragmatično zagotavljanje osnovnih pogojev preživetja človeške vrste, od nas terja "žrtve", o katerih marsikdaj nismo pripravljeni niti razmišljati, kaj šele govoriti.

Medtem ko množično prehajamo na življenje z manj embalaže, pridno sortiramo smeti in kolesarimo v službo, hkrati tudi tiščimo glavo v pesek vsaj kar se tiče dveh pomebnih vidikov vsakdanjega življenja: prehrane in digitalnih tehnologij.

Zmanjševanje emisij z ogibanjem mesa in mlečnih izdelkov je še posebej smiselno za "zahodne" države, medtem ko so lahko tovrstne etične zahteve dvorezen meč na deprivilegiranih koncih sveta. A s pogovorom o veganstvu že pri nas ne pridemo prav daleč: ljudje imajo radi meso in vsi se neradi odrekamo užitkom. 

Ne glede na to, ali se na našem Instagramu bohoti mesni ali veganski burger, pa okolje trpi. Bržkone smo glede rabe tehnologij še manj pripravljeni na iskren pogovor o detoxu.