Telo in prakse, ki ga obdajajo, so hkrati ogledalo družbe in njen proizvod. Skozi telo se izražajo kulturni pomeni, statusi in hierarhije ter vrši socialni nadzor. Norme in omejitve v patriarhalnih družbah še posebej strogo obravnavajo žensko* telo.
Slednje je v diskurzih, ki jih okoli njega ustvarjajo kapitalistične, hetero-patriarhalne institucije, pogosto tabuizirano oziroma označeno za umazano. Umazana in vredna sramu naj bi bila že telesna poraščenost, kar z izrazom "sramne dlake" potrjuje tudi naš jezik. O menstruaciji govorimo šepetaje, higienske pripomočke pa skrivamo v žepe. Umazan je tudi užitek ob spolnosti oz. spolnost sama, v kolikor ni namenjena reprodukciji.
Kadar žensko* telo o(b)staja v družbeno zaželenem polju čistosti, pa postane predmet objektivizacije in komodifikacije. Čisto telo je gladko, dišeče, "nedolžno". Glorificiramo torej podobo ženske*, podobne otroku, kar vse pove o tem, kako resno jo jemlje družba in kam jo umešča.