Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Leti, leti, leti ... Adria?

Adria Airways se je (ponovno) znašla v hudih težavah. Letalski prevoznik naj bi lani ustvaril najvišjo izgubo doslej, že dalj časa pa se sooča z okvarami letal, odpovedmi in združevanji letov, večurnimi zamudami ter nezadovoljstvom pilotov, posledično pa tudi potnikov. Slednji so pri agenciji za civilno letalstvo proti Adrii letos vložili že okoli 200 prijav, zagotovo pa pri tem ne pomagajo niti neposrečene izjave predstavnikov podjetja. 

Adrii, ki jo je leta 2016 Cerarjeva vlada prodala skladu 4K Invest, grozi stečaj, lastniki pa za izhod iz krize iščejo strateškega partnerja. Pred tem so pri premierju Šarcu želeli izsiliti tudi državno pomoč, kar je v luči tega, da je Slovenija podjetje tik pred prodajo dokapitalizirala s 3 milijoni evrov, precej neokusen manever. 

Vseh težav Adrie ne gre pripisati izključno trenutnemu lastniku, kljub temu, da je ta sprejel vrsto vprašljivih poslovnih odločitev, vendar pa nam zgodba služi kot opomin, kam pripelje nestrateška razprodaja državnih podjetij. 


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Ekološka cena vojske

Ko govorimo (oz. bolj beremo) o okoljski katastrofi, ki prihaja, jo osmišljamo s številkami, ki opisujejo toplogredne izpuste držav sveta. Že v Kjotskem protokolu so se države zavezale, da bodo poročale o svojih izpustih, vendar so iz poročil izpadli največji svetovni onesnaževalci – vojaki in vojakinje nacionalnih obrambnih sil.

S Pariškim sporazumom so izjemo ukinili, vendar z (napovedanim) ameriškim odstopom največji vojaški stroj na svetu še vedno ne bo poročal o svojih izpustih – seveda pod pretvezo nacionalne varnosti. Na srečo so na inštitutu Watson junija objavili poročilo, ki je toplogredno delo ameriškega vojaškega stroja vzelo pod drobnogled.

Izkaže se, da ameriška vojska onesnažuje bolj kot 100 (planetu najbolj prijaznih) držav – in to ni tiskarski škrat. Leta 2017 je ameriška vojska vsak dan kupila skoraj 270 tisoč sodčkov nafte in proizvedla čez 25 000 kiloton CO2. Rešitev pa se ne skriva v "bolj zeleni" vojski, ampak v njeni opustitvi. Manj vojske – manj vojn!


Temni oblaki nad Jadranom

Da so cene na Jadranu pretirane, je znano. Da so naši južni sosedje precej neuspešni pri razvoju turistične infrastrukture, tudi. Da bo letošnji julij na Hrvaškem prespalo šest odstotkov manj turistov kot lani, torej ne preseneča. Preseneča pa, s kakšno privoščljivostjo to spremljajo slovenski mediji.

Trudijo se pokazati, da je upad nočitev logičen, ne zgolj zaradi cen, ampak ker je na Jadranu pač – grozno. Poročajo o morskih psih, stenicah, celo o hoji po brisačah. Senzacionalistično ugotavljajo, da "tako prazno ni bilo niti med vojno," svarijo pred "nevarnimi ampulami" didušikovega oksida, tudi to, da se bo na Hrvaškem zaposlilo nekaj delavcev iz Bangladeša, se jim zdi pomembno.

Ni jasno, ali jim takšno zagonetno agendo diktirajo lastniki ali ponotranjena ksenofobija, dejstvo pa je, da gre za nevarne in nepotrebne igre. Ob pomanjkanju odgovorne uredniške politike je odgovornost tudi na nas bralcih, da ne padamo na clickbait naslove in tovrstnih "novic" raje ne beremo!


Voda za kolesarje

Julij obeležuje največja kolesarska dirka, francoska pentlja Tour de France. Priljubljenost dirke je tudi v naših krajih precejšnja. Lani je predsednik države orgazmično tvital ob uspehih Primoža Rogliča, letos pa ob njegovi odsotnosti v ospredje postavlja svojo ljubezen do športnega načina življenja in spremljanja športnih tekmovanj v neposrednem prenosu.

Če gre sklepati po predsedniku, smo Slovenci kar obsedeni s športom in rekreacijo. Vsakoletno podiranje rekorda v številu udeležencev na raznih maratonih to zgolj potrjuje. Poleg prehrane je za (rekreativne) športnike ključnega pomena tudi hidracija. 

Nenavadno je, da v državi, kjer je pravica do pitne vode zapisana v ustavo, še nimamo spletne strani, kjer bi bile označene točke z najbližjo pipo. V Franciji, kjer je ”kolesarska kultura” bolj razvita, je mogoče na spletu z nekaj kliki poiskati najbližji pitnik, ki v hudi vročini ponuja prijetno osvežitev. Glavno, da smo s pitniki prepredli kolesarjem nenaklonjeno turistično Ljubljano.


Berlin za zgled

Senat progresivne nemške prestolnice je prejšnji mesec sprejel zakon, ki prepoveduje dvig najemnin 1,5 milijona stanovanj za obdobje 5 let. Deželna vlada je zdaj, po desetletjih privatizacije, od privatne nepremičninske družbe Deutche Wohnen odkupila 670 stanovanj na znameniti Karl-Marx-Allee (da, cenimo simboliko!). 

Ukrep je bil sprejet po mesecih pogajanj, ki so jih sprožili protesti tamkajšnjih prebivalcev. Ti so se novembra lani zaradi novega lastnika zbali višanja že tako visokih najemnin. 670 stanovanj glede na velikost Berlina sicer ni veliko, so pa pomembna v boju proti gentrifikaciji in višanju najemnin.

Kot smo že ugotavljali, ima Slovenija neučinkovito stanovanjsko politiko, center Ljubljane pa zaradi Airbnb deluje kot razpršen hotel. Da bi lahko rešili problem, bo potrebno resno premisliti sistem - džabe govoriti o ukrepih, kot je zamznitev najemnin, če večina najemnikov nima niti podpisane pogodbe. Kje ste leva vlada in župan z domnevno dobro razvitim socialnim čutom?