Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Če vsi kandidiramo, vsi zmagamo

Od četrtka do nedelje bodo v državah članicah potekale volitve v Evropski parlament. Ta je v mobilizacijo volivcev vložil veliko denarja in zagnal kampanjo, katere osrednji slogan je: “Če vsi volimo, vsi zmagamo”.  Obžalovanja vredno je le, da se je tokom prejšnjega sklica EP večkrat odločil proti večji transparentnosti svojega dela in tako izpustil priložnost nagovoriti apatično volilno telo s proaktivnimi ukrepi. 

Za vse, ki se nameravate udeležiti volitev, velja v obzir pri obkroževanju vzeti podpovprečno dejavnost sedanjega sklica. Vsi poslanci razen Vajgla vnovič kandidirajo, zgolj Fajon in Šoltes pa se med kolegi uvrščata med aktivnejše. Seveda ne želimo na pomoč klicati "novih obrazov", ampak zgolj izzvati volivce, da naj o svoji odločitvi tehtno premislijo. Ker vsak glas še ne pomeni zmage za vse. In nenazadnje, zakaj bi glasovali za nekoga, ki želi evropskemu projektu škoditi.

Bi nam res bilo bolje brez evra, odprtih mej, izmenjav, "bruseljskih birokratov"? Vprašajte Britance!


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

ZDA proti Huawei Vol.2

Trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko se je dodatno zaostrila po tem ko je Trumpova administracija prepovedala poslovanje s tujimi telekomunikacijski podjetji, ki "predstavljajo tveganje za nacionalno varnost". Ukrep pomeni hud udarec kitajskemu tehnološkemu gigantu Huawei, ki mu je Google s svojim operacijskim sistemom Android napovedal prekinitev sodelovanja. Uporabniki Huaweia bodo imeli zelo omejen dostop do Googlovih storitev, s tem pa bo prizadet predvsem evropski trg.

Nekateri v potezi kljub njeni "nepremišljenosti" vidijo pozitivne posledice, vendar te ne sežejo dlje od misli, da je fino, če se velikim tehnološkim podjetjem kdaj reče ne. Čaščenje protekcionicističnih ekonomskih potez kot koristnih za nadaljni razvoj kapitalizma nadzora pa je seveda močno problematično. Če si želimo boljše digitalne prihodnosti moramo predvsem sami veliko bolj radikalno pograbiti odprto programsko in strojno opremo. Tudi, če bo to morda "zagrenilo" našo uporabniško izkušnjo.


Za čigav interes se bori študentska organizacija?

Levica je nedavno sporočila, da še pred poletjem načrtuje dvig minimalne študentske urne postavke s trenutnih 4,89 evra na uro na 6,34 evra. Predlog je "z mešanimi občutki" sprejela Študentska organizacija Slovenije (ŠOS). ŠOS na deklarativni ravni podpira dostojnejše plačilo, hkrati pa se boji zmanjšanja obsega študentskega dela.

Študentsko delo je že dolgo pomanjkljivo regulirana panoga. Država je npr. šele leta 2015 uvedla minimalno urno postavko. Vendar je izhodiščna minimalna urna postavka, ki so jo pomagali spogajati prav funkcionarji iz ŠOS, očitno prenizka. Preračun dohodka zaposlenega z minimalno plačo pokaže, da bi morala višina minimalne urne postavke znašati 6,34 evra. Ker temu ni tako, je študentsko delo še vedno bistveno cenejše in zato pogosto zlorabljeno kot obvod rednemu delu.

ŠOS se v pretežni meri financira iz študentskega dela, denar pa je povsem nenadzorovan. Morda je prav to osrednji razlog, da ŠOS želi na tem področju ohraniti status quo.


Revni plačujejo več

Hladilnik na obroke, stanovanje na kredit, kupovanje manjših količin namesto na zalogo - revni za življenjske potrebščine plačujejo več kot bogati. Koncept ''poverty penalty'' je v 60. letih prvi opisal ameriški sociolog Caplovitz, njegova razlaga kavlja 22 revščine pa ostaja aktualna še danes.

Prebivalci Dharavija, največjega indijskega sluma, za riž plačajo petino več od ostalih prebivalcev, prebivalci nairobijskih slumov pa denimo mnogo več plačajo za najemnino in sanitarne potrebščine kot Nairobijci iz bolj urejenih sosesk. Ta fenomen je sicer najbolj viden v ceni pitne vode - v urbanih slumih, ki niso priključeni na vodna omrežja, je voda lahko do 20-krat dražja in na ulici doseže ceno tudi do 5 dolarjev za liter, kar je neprimerljivo več od cene pitne vode iz pipe kjerkoli na svetu. 

Revščina je politično vprašanje redistribucije bogastva. Trg sam ne bo poskrbel za to, da bomo v obdobju debelih krav prav vsi živeli bolje. Le vprašajte brezdomko, kaj ima ona od gospodarske rasti.


Zmaga v bitki še ne pomeni dobljene vojne

Amazonsko ljudstvo Waorani je prejšnji teden v Ekvadorju zabeležilo zmago proti državi v tožbi glede prodaje njihovih ozemelj velikim naftnim podjetjem. Gre za pomembno odločitev za avtohtone prebivalce v državi, kjer je že več kot 70 % deževnega gozda v lasti naftnih podjetij.

Iz Brazilije, kjer se nahaja več kot polovica amazonskega deževnega gozda, pa prihajajo slabše novice. Tamkajšnji predsednik Jair Bolsonaro je le nekaj ur po nastopu funkcije prenesel regulacijo varovanja amazonskega gozda na kmetijsko ministrstvo, ki je znano po sodelovanju z "agribiznis" lobijem. Deforestacija deževnih gozdov se je med letoma 2005 in 2011 zmanjšala za kar 70 %, a v zadnjem času spet narašča, glavni razlog zanjo pa je živinoreja. Bolsonaro je med kampanjo obljubljal, da bo omejil moč okoljskih agencij in povečal možnosti za rudarjenje in kmetijstvo na območju amazonskih rezervatov, po šestih mesecih pa so številne posledice njegovih okolju škodljivih politik že očitne.