Arhitektura zasebnosti

Slika: Daniel Kim / flickr

Današnja arhitektura se pogosto ponaša z odprtimi prostori in velikimi okni, kjer je zaželen lep razgled na mestno veduto. Če smo nekoč veliko bolj cenili zasebnost, se ta manjša tako v virtualnem kot resničnem življenju, z velikimi okni pa hkrati pridobimo svetlobe in dajemo na ogled tudi sebe.

Po dolgih dnevih v velikih “open space” pisarnah, kjer smo pogosto prav tako vsem na očeh, skozi ekshibicionistično razkazovanje, najsi bo to preko družbenih omrežij ali velikih oken, delimo svoje življenje s svetom tudi doma. Kot je ugotavljal že Foucault, smo ves čas na ogled in sami sebe podrejamo nadzoru, da bi le vedeli, kaj nam je dovoljeno in kako naj bi se obnašali.

Ironično so najdražja običajno prav stanovanja s steklenimi površinami, ki hitro postanejo izložbe naših življenj. Konstantna izpostavljenost doma, na spletu ali v službi pa je lahko stresna in neproduktivna - v nenehni skrbi, kako bomo videti, izgubimo prostor za reflektiran premislek in postanemo ujetniki lastnih steklenih kock, v katerih - namesto da bi ga živeli - uprizarjamo svoje krasno življenje.