Agrument

Londonska hip cerkev Spac Nation zadnje dni dviga veliko prahu. Pastor Tobi Adegboyega naj bi jo ustanovil, da bi mladim temnopoltim pomagal iz težkih življenjskih situacij – cerkev je znana po velikem številu bivših članov tolp, med toriji pa čislana zaradi pomoči pri preprečevanju nasilja. 

Spac Nation mlade privlači zaradi dizajnerskega blišča in petja ter z naukom, da kdor veliko da, veliko dobi. V prepričanju, da so našli rešitev, so mladi pripravljeni darovati velike vsote denarja. Donacije so včasih prostovoljne, v veliko primerih pa je cerkev celo v njihovem imenu odpirala podjetja, bančne račune ter jemala posojila. Na ta račun je v lanskem letu zbrala 1,17 mio funtov – pastor Tobi se vozi v Lamborghiniju, medtem pa mladci odplačujejo dolgove. 

Upamo samo, da bodo pastorja ter sodelavce ujeli s prsti v marmeladi, še preden jim uspe z bogastvom kam pobegniti, ter da ne bodo spet nastradali nedolžni. Uradna preiskava je počasna. Morda zato, ker nihče od ogoljufanih ni bel?

Umetne svetlobe je iz leta v leto več, poleg tega pa je tudi vedno močnejša. S tem se povečuje svetlobno onesnaževanje – prekomerno oddajanje svetlobe iz umetnih virov, ki veča osvetljenost okolja in povzroča številne motnje. Negativne učinke ima na celoten ekosistem, saj med drugim moti vzorce spanja, vpliva na obalne živali in migracije ptic, škodi žuželkam in prispeva k večji porabi električne energije. 

Svetlobno onesnaževanje je še posebej pomembna tematika v decembru, ko naše balkone in vrtove osvetlijo nenehno prižgane praznične lučke. Poleg tega so viri onesnaževanja nezasenčena razsvetljava, pretiravanje pri osvetljevanju javnih površin, količina oglasnih panojev in podobno. 

Čeprav se področju v zadnjem času posveča tudi politika, bi morali pri nas storiti več. Začnemo pa lahko že pri sebi in ravnamo bolj preudarno – uporabljamo varčne sijalke, ugašamo luči, ko jih ne potrebujemo, in na to prijazno opozorimo tudi tiste, ki za svetlobno onesnaževanje morda še niso slišali. 

Ilham Tohti je letošnji prejemnik nagrade Saharova za svobodo misli, ki jo podeljuje Evropski parlament. Gre za ujgurskega aktivista, ki se zavzema za dialog s Pekingom, a je bil pred petimi leti v "montiranem sodnem procesu" obsojen na dosmrtni zapor. Tohti se kljub vsemu trpljenju, ki ga je prestal, še vedno zavzema za zmernost in spravo.

Evropski parlament je s podelitvijo te nagrade podelil dve zaušnici na en mah. Eno "nedemokratični" Kitajski, drugo pa sebi, "hramu demokracije in človekovih pravic."

Še ne dva meseca nazaj je Španija na večletne zaporne kazni obsodila politike in aktiviste, ki so pripravili referendum o neodvisnosti Katalonije. Tudi oni so, tako kot Tohti, politični zaporniki, ki se kljub trpljenju še vedno zavzemajo za dialog, zmernost in spravo. 

Španija jih obravnava kot zločince le zaradi njihovih političnih prepričanj. EU ob tem miži, ušesa si maši z vato in kot lajna ponavlja, da je to notranjepolitična zadeva. Mar res?

OK Boomer je eden najbolj opaznih in kulturno zanimivih memov letošnjega leta. Fraza, ki se je iz Tik Toka, pribežališča generacije Z, razširila po spletu in svetu, deluje kot ciničen odziv na zastarelo mentaliteto generacije t.i. “baby boomerjev”, ki pogosto kaže nerazumevanje do generacij za seboj.

Nerazumevanje med starimi in mladimi seveda ni nič novega, a starostna analiza volivcev na volitvah v Veliki Britaniji, nam kaže, da se spopad generacij odvija tudi na političnem polju. Pripadniki mlajše generacije odraščajo v ekonomsko slabših položajih kot njihovi starši in si želijo sprememb ter progresivnih politik, medtem ko “boomerji” prisegajo na status quo, ker ta za njih že od nekdaj dobro deluje.  

Kljub temu, da mnogi meme označujejo kot ageistično žaljivko in da frazi grozi komercializacija, pa se lahko zgodi, da bomo ob morebitnem kolapsu pokojninskih in zdravstvenih sistemov ter nenazadnje okolja, fenomen razumeli kot otvoritveni salvo večje generacijske vojne.

V zadnjem letu se je na področju politik podnebnih sprememb relativno veliko dogajalo, predvsem kot posledica poročila Medvladne skupine za podnebne spremembe (IPCC) in razširjajočega se (mladinskega) gibanja. A ni vsako delovanje napredek. Prejšnji teden objavljen The European Green Deal je tarča kritikov, ker ostaja zavezan dogmi o neskončni rasti ter ne vsebuje dovolj konkretnih ukrepov, s katerimi bi bil cilj zmanjševanja emisij CO2 pravočasno dosežen.

EU ne potrebuje več rasti, da bi se življenja ljudi izboljšala, saj je bogastva dovolj – težava je v njegovi razdelitvi. Poleg tega je dogovor problematičen, ker se osredotoča le na proizvodnjo energije in pozablja na razogljičenje prehranske verige in družbene posledice takšnega prehoda.

Čeprav je zmanjšanje emisij ogljika nujno, ne bo spremenilo potratnega in nedemokratičnega sistema, nadzorovanega s strani korporacij – potrebna bo temeljitejša preobrazba načinov in sredstev družbene reprodukcije.